Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 192: Diane Arbus / Tomaž Furlan / Breda Beban (1465 bralcev)
Sreda, 9. 5. 2012
mcolner



Tudi tokrat ne zamudite oddaje Art-Area, v sredo, 9. maja ob 20. uri. Radijski program o sodobnih vizualnih in sorodnih umetnostih je tokrat zadnjič na sporedu v sredinem terminu - poslej bo Art-Area na posluh vsak drug ponedeljek ob osmi večerni uri.
V tokratni oddaji pa prislunhite:
- In memoriam Bredi Beban (Miha Colner)
- pogovor s Tomažem Furlanom (Lenka Đorojević)
- refleksija razstave Diane Arbus (Jasna Jernejšek)

več v nadaljevanju...

Art-Area se nocoj zadnjič pojavlja v tem terminu. Po novem bo oddaja na sporedu vsak drugi ponedeljek v mesecu ob osmi uri kot del sklopa ponedeljkovih eksperimentalno-kulturniških vsebin. Sicer Art-Area ostaja zvesta svojemu konceptu premlevanja in komentiranja dogajanja na prizorišču sodobnih vizualnih in sorodnih umetnosti.

Danes bomo začeli z majhnim prispevkom v spomin nedavno preminuli umetnici Bredi Beban, ki je pustila velik pečat tako na regionalnem bivšem jugoslovanskem kot širšem mednarodnem prostoru. Nato bo na vrsti pogovor z domačim umetnikom Tomažem Furlanom, letošnjim dobitnikom nagrade OHO, ki se bo junija predstavil tudi na prestižni potujoči manifestaciji Manifesta številka 9. Na koncu pa nikakor ne zamudite refleksij razstave kultne ameriške fotografinje Diane Arbus, ki se odvija v švicarskem fotomuzeju Winterthur.





Tokratno oddajo začenjamo s kratko refleksijo ustvarjalnega dela ene vidnejših vizualnih umetnic iz področja nekdanje Jugoslavije Brede Beban, ki je 23. aprila umrla v Londonu.

Breda Beban je leta 1991 zapustila razpadajočo domovino in se z bogatimi referencami jugoslovanske avtorice podala v tujino. Nadaljnjih 20 let je delovala v Londonu kot samostojna umetnica, nato pa tudi kot pedagoginja in kuratorka. Zaradi odhoda iz regije v slovenskem kulturnem prostoru v preteklih 20 letih ni bila prav veliko prisotna. Pojavila se je na nekaterih skupinskih preglednih razstavah kot sta 'Vse je to film' v Moderni galeriji in 'Removed from the Crowd' v Galeriji Škuc. Pravzaprav sta ravno nenadna bolezen in smrt preprečili njeno samostojno predstavitev v Ljubljani.

Breda Beban je umetniško pot začela v Zagrebu, kjer je diplomirala na Likovni akademiji in v duhu časa svoje generacije sprva sledila idejam in izraznosti novih umetniških praks. Konceptualna umetnost je v Zagrebu in Beogradu dodobra zaživela v 70. letih s pojavom avtorjev in skupin, ki so sledili težnjam razširjenega pojmovanja likovnosti. Na eni strani so bili to umetniki, kot so Vlado Martek, Goran Trbuljak in Raša Todosijević, na drugi strani umetniki gibljive slike, kot sta Ladislav Galeta in Tomislav Gotovac, pa tisti nekje vmes, kot sta Neša Paripović ali Dalibor Martinis. Breda Beban je v tej vrveči novi sceni ubrala zelo specifično pot.

Poleg tekstovnih del, performansov in fotografij je njeno zgodnjo prakso predstavljalo predvsem monumentalno slikarstvo. Navdahnjena nad poduhovljenostjo odmaknjenega puščavniškega življenja v pravoslavnem miljeju in bizantinskim slikarstvom je ustvarjala ogromna platna s sodobnimi podobami ikon. Ta dela so danadanes živa predvsem v spominu, saj povečini niso ohranjena. Inspiracijo so ji pomenili odročni samostani, kot sta Studenica ali Sopoćani, ki jih je v osemdesetih letih pogosto obiskovala in v njih začasno bivala.

Leta 1986 se je zgodila odločilna prelomnica v avtroski usmeritvi. Med pripravami na izvedbo performansa v svojem stanovanju v Zagrebu je spoznala filmskega režiserja Hrvoja Horvatića, ki je za televizijo dokumentiral dogodek. Od tega trenutka naprej sta delovala v tandemu in ustvarjala predvsem v polju gibljivih slik. V MSUM v Ljubljani si je tako v sklopu predstavitve TV Galerije mogoče ogledati polurni video 'Za tebe u meni, za mene u njima, za potpuno jedinstvo' iz leta 1988, ki odlično prikazuje imažerijo tandema iz tega obdobja. Dolgi meditativni kadri mistične hribovite krajine, elementi spiritualnosti, občutje odmaknjenosti, miru in tišine predstavljajo metaforo nekega vzporednega univerzuma, ki živi v lastnem ritmu. Gre za nekakšen poklon drugačnemu svetu, mistiki preteklosti in povezanosti z okoljem.

Video 'Geografija' iz leta 1989 kljub podobno značilni meditativnosti nakazuje slutnjo prihajajočega nasilja v Jugoslaviji. Breda Beban je vselej ostala pripadna nadnacionalni ideji federacije, kar je rezultiralo tudi v njenem pregonu iz sveže samstojne Hrvaške. Tedaj službujoča na zagrebški televiziji je skupaj z ostalimi oporečniki, ki niso podpirali ideje nacionalne države, junija 1991 izgubila službo in nemudoma odpotovala. Prihod v tujino je bil zaznamovan s klasičnimi tegobami političnega in ekonomskega migranta, ki želi ponovno najti lastno identiteto v novem okolju.

Razpad sistema in vključvanje v novo sredino sta terjala svoj davek: nekaj let je namreč trajalo, da je tandem ponovno začel javno delovati. Prva video dela, ustvarjena v značilnem počasnem ritmu in metafizični formi, so bila globoko zaznamovana z občutji izgube in praznine. Prelom se je zgodil leta 1997 s filmom 'Jason's Dream', ki nakazuje začetek novega obdobja. Delo izkazuje pozitivno vzdušje in popolno sprejetje novega okolja. To je muzikal o sramežljivi ljubezni med dvema mladostnikoma, pripadnikoma britanskega multikulturnega proletariata. Etnično raznoliki London mora namreč živeti podobno ideologijo bratstva in enotnosti kot Jugoslavija, da bi obstal v ravnotežju, prehajanja med razredi in kulturami pa so kljub načelni toleranci lahko boleča in težavna.

Leta 1998 je Hrvoje Horvatić umrl zaradi nenadne bolezni. Breda Beban je poslej ustvarjala samostojno, a je ostala zvesta mediju gibljivih slik, ki mu je pridužila tudi vse pogostejšo rabo fotografije. Prav smrt partnerja je sprožila stvaritev nekaterih najbolj učinkovitih fotografskih del, tokrat zaznamovana s potencirano izkušnjo osebne izgube. Serija fotografij 'I lay on My Bed Waiting for his Heart to Stop Beating' namiguje na zamaknjenost posameznika ob pričakovanju dokončnega odhoda najbližjega. Štiridelne fotografije so posnete v različnih stanovanjih in prikazujejo pogled skozi okno, v zunanji svet, ki kljub avtoričini osebni tragediji neprekinjeno teče naprej.

V nadaljevanju se je delovanje Brede Beban še bolj razširilo in odprlo različnim pobudam. Njena novejša dela pripovedujejo subtilne in večplastne zgodbe intimnih impresij, različnih medčloveških odnosov, komunikacije in ljubezni. Pogosto se ubada z vsakdanjimi, vsesplošnimi eksistenčnimi vprašanji, kjer je pozornost pogosto usmerjena v natančno psihološko karakterizacijo, različne načine komunikacije in ustvarjanje neprestane napetosti med osrednjimi protagonisti. Na eni strani sta to video instalaciji 'A Beautiful Exile', ki spremlja obraze petih žensk med doživljanjem orgazma, ali 'The Most Beautiful Women in Gucha'. Slednja prikazuje intenzivno neverbalno komunikacijo med trebušno plesalko in povsem pijanim mladeničem, ki sta se na njeno sugestijo znašla v kompleksni medsebojni igri telesne mimike. Obenem se skušata izogniti trdno določenim pravilom vedenja, ki jih budno nadzirajo prisotni varnostniki.

Na drugi strani so to dela, ki skozi vselej intimno perspektivo govorijo o širši družbeno-politični situaciji oziroma o njeni neposredni manifestaciji v življenju običajnih ljudi, običajno avtoričinih prijateljev in znancev. Breda Beban je pač vselej upodabljala svet, ki ga je pobliže poznala. Njena avtorska moč se izkazuje predvsem v prepoznavanju neverbalnih sporočil, osebni karakterizaciji posameznikov ter prelivanjem le-tega v vizualno formo. Človeški obraz in telo pač predstavljata izjemno geografijo pomenov z neštetimi variacijami, ki zakriva vselej skrivnostno in nedognano psiho slehernega miselnega bitja.

Njeno zadnje veliko delo 'My Funeral Song' nima nič opraviti z njeno težko boleznijo. Ta se je pojavila šele po premierni predstavitvi razstave v londonskem Camden Arts Centre. Breda Beban je zadnji dve leti ustvarjala redkeje in v medijih, ki so ji bili dostopni. Soočanje z lastno smrtjo zahteva povsem drugačno energijo in razmišljanje.

Tako kot številni umetniki je tudi Breda Beban ovekovečila svojo prezenco v prostoru in času. Ustvarjanje umetnosti je vselej, četudi nezavedno, puščanje sledi za čas po preteku posameznikove fizične prisotnosti. Četudi je edini resnični ustvarjalni okvir posameznika njegovo organsko življenje, ga ta s svojo zapuščino želi narediti nesmrtnega. To je pač neizogibna človeška aspiracija. Breda Beban je za sabo pustila bogat opus, ki bo v prihodnosti vsekakor zahteval ponovna odkrivanja in dodatno valorizacijo.
(Miha colner)




OHO, repeticija, nagrada, New York, video performans, kriza, delovni razred, realnost, ego trip, ljubljanska umetniška scena, Manifesta, Radio Študent, institucija, Janez Janša, kultura so samo nekatere izmed stvari, o katerih sva se ob pivu pogovarjala z umetnikom Tomažem Furlanom, letošnjim dobitnikom nagrade OHO. Pričujoči radijski intervju pa je zgolj uvod v maratonski razgovor, ki ste ga v celoti vabljeni poslušati na spletni strani Radia Študent. (Lenka Đorojević)






»Freaks was a thing I photographed a lot. It was one of the first things I photographed and it had a terrific kind of excitement for me. I just used to adore them. I still do adore some of them. I don't quite mean they're my best friends but they made me feel a mixture of shame and awe. There's a quality of legend about freaks. Like a person in a fairytale who stops you and demands that you answer a riddle. Most people go through life dreading they'll have a traumatic experience. Freaks were born with their trauma. They've already passed their test in life. They're aristocrats.« Tako je v enem od pogovorov svojo fascinacijo s fotografiranjem spačkov, degenerirancev in drugih družbenih marginalcev opisala ameriška fotografinja Diane Arbus, ki si je s svojim prepoznavnim fotografskim slogom prislužila status kultne avtorice in mesto med velikani fotografije.

Tako kot je nezamenljivo avtorstvo fotografij nekaterih njenih sodobnikov in kolegov, kot na primer 'The Americans' Roberta Franka, so fotografije 'Child with Toy Hand Grenade in Central Park', 'Identical Twins', 'A Jewish Giant at Home with His Parents in the Bronx' ali 'Mexican Dwarf in his Hotel Room' samo nekatere od tistih, ki so postale sinonim njene izraznosti. Vse omenjene fotografije si je bilo mogoče v živo ogledati tudi na njeni retrospektivni razstavi v Fotomuzeju Winterthur, ki je v Švico pripotovala iz pariškega Jeu de Paume.

Med okoli 200 razstavljenimi fotografijami so pravi biseri, predvsem tiste manj znane in razvpite iz avtoričinega zgodnejšega obdobja, ko je še razvijala svojo specifično fotografsko govorico. Raziskovanja željnim je bila na voljo tudi soba, v kateri so bile na enem mestu zbrane avtoričine monografije, njena korespondenca, intervjuji, predavanja, objave, kritike razstav, skratka dokumentacija, ki je poleg njenega fotografskega dela ponujala globlji vpogled v njeno zasebno življenje.

Temu je bilo v preteklih letih posvečene prav toliko pozornosti kot njeni umetnosti. Spopadanje z depresijo, nekonvencionalni način življenja in dejstvo, da ga je končala s samomorom, je v veliki meri pripomoglo k njeni posthumni slavi pa tudi k njeni mitologizaciji. Tega učinka sicer ne gre poveličevati, ne gre pa ga niti podcenjevati. Poleg nespornega fotografskega talenta je njena življenjska zgodba sovpadala z v 60. letih popularno romantično podobo genialnega trpinčenega umetnika, prekrhkega in preobčutljivega, da bi lahko preživel v krutem svetu.

Podobno kot nekateri njeni glasbeni sovrstniki, na primer Janis Joplin, Jimi Hendrix in Jim Morrison, se je tudi ona odločila, da ga bo predčasno zapustila. Po njeni smrti leta 1971 je MoMA priredila retrospektivno razstavo, ki je postala do takrat najbolje obiskana samostojna razstava v zgodovini muzeja, sledila pa ji je monografija, ki je obveljala za eno od najbolje prodajanih umetniških knjig. Leto kasneje je postala prva ameriška fotografinja, ki je razstavljala na Beneškem bienalu.

Posamezni detajli iz njenega zasebnega življenja, kot uvodoma prebrani citat, osvetljujejo osebne, celo sebične motive, ki so jo vodili pri izbiri portretirancev. Tega ni skrivala, pri čemer pa je tudi poudarjala, da je fotografirala tisto, česar nihče drug ni. Pritlikavce in transvestite so pred njo obeležili že fotografi, kot so George Brassaï, Lewis Hine, Walter Evans in Robert Frank, vendar nihče s tolikšno mero hladnega sprejemanja.

Ena najglasnejših kritičark Diane Arbus, Susan Sontag, je leta 1973 napisala esej 'Freak Show', v katerem je Arbusovi očitala, da njene fotografije posredujejo antihumanistično sporočilo in kažejo popačeno podobo sveta. »Najizrazitejša posebnost dela Arbusove je v tem, da se je očitno lotila enega najslikovitejših projektov fotografije – namreč osrediščenja pozornosti na žrtve, na nesrečnike – vendar brez sočutnega namena, ki naj bi mu tak projekt po pričakovanjih služil. Njena dela kažejo ljudi, ki niso zgolj odbijajoči, ampak tudi bedni, usmiljenja vredni; in vendar ne zbujajo v nas nikakršnega sočutja.«

»Arbus s svojimi fotografijami, ki mirno sprejemajo groznost, nakazuje naivnost, ki je hkrati plašna in srhljiva, saj temelji na odmaknjenosti, na premoči, na občutku, da je tisto, kar naj bi gledalec pogledal, v resnici drugo.« In še: »S fotografiranjem pritlikavcev ne dobiš veličastja in lepote. Dobiš pritlikavce.«

Esej Susan Sontag, ki je bil kasneje pod naslovom 'America, Seen Through Photographs, Darkly', objavljen v njeni zbirki esejev 'On Photography', je bil prav tako deležen številnih kritik. Avtorica se namreč vseskozi zapleta v lastne antagonizme. Kot zaprisežena varuhinja visokega modernizma z njegovimi merili presoja tudi novejše kulturne pojave, ki pa njegovih etičnih in estetskih meril niso upoštevali ali so jih celo načrtno zanikali. Arbus je prej spodbijala kot pa potrjevala koncept fotografije kot verodostojnega odraza sveta in nosilke univerzalne resnice.

V dokumentarni maniri je zapisovala tisto, kar je imenovala »ceremonije naše sedanjosti«, maškarado pripravljeno samo za naše oči. S svojimi fotografijami je hotela pokazati, da obstaja drugi svet, ki pa je že del tega normalnega vsakdanjega sveta. Zato ne potrebuje sočutja, še najmanj lažnega. V času, ko je ameriški sen začel pokati po šivih, mu je Diane Arbus nastavila ogledalo.

Zanimal jo je razkorak med tistim, kar se nam kaže, in tistim, kar je; med izgledom in identiteto; med iluzijo in realnostjo; med načinom, kako se posamezniki kažejo, kako dojemajo sami sebe ter kako jih vidijo in dojemajo drugi. Njeno delo je temeljilo na spoznavanju subjektov, ki so postali objekti njenih fotografij. Z njimi se je pogovarjala, jih poslušala in jim sledila na mesta, kjer so se največ zadrževali. Osredotočala se je na njihovo individualnost in drugačnost ter njihovo vpetost v vsakdanje življenje ter jih poskušala fotografirati v trenutku, ko bi odvrgli svojo masko in razgalili svoj pravi jaz.

Ne glede na to, ali so bili objekti njenih fotografij slavni igralci, pisatelji in umetniki ali povsem vsakdanji ljudje, moški, ženske, pari in otroci v nenavadnih okoljih in v različnih duševnih stanjih, ali pa so bili to ljudje z roba družbe, posebneži, pritlikavci, cirkuški in ulični performerji, mentalni bolniki, kaznjenci, transvestiti in homoseksualci, je pri fotografiranju vedno uporabljala direkten pristop.

Vsi njeni portreti so narejeni v črno-beli tehniki, v formatu 6x6 mm. Portretiranci so frontalno uokvirjeni v zanje najbolj običajnem okolju in, razen nekaterih izjem, z očmi obrnjeni direktno v kamero. Mnogi od teh direktnih pogledov ostanejo z gledalcem še dolgo po tem, ko zapusti prizorišče. Osebe na fotografijah namreč vračajo pogled in gledalca izzivajo, da odgovarja za tisto, kar se mu ob pogledu nanje poraja v glavi.

Direkten pogled v oči običajno povezujemo z odkritostjo. Ljudska modrost pravi, da lažnivci, ljudje, ki kaj skrivajo ali se česa sramujejo, težko gledajo druge ljudi v oči. Odkritost pa je lahko varljiva, posebno na fotografijah. Ali res vidimo bistvo portretiranih, njihovo »dušo«, ali vidimo zgolj in samo tisto, kar so nam pripravljeni pokazati? Portretiranci Diane Arbus so se zavedali procesa, v katerem so bili udeleženi. To jim je omogočalo določeno mero svobode pri izbiri načina, kako se bodo predstavili drugim. Dajejo vtis samozavesti in samozadostnosti, ki jim jo glede na njihovo »nenormalnost« naj ne bi pripisovali. V tem oziru nam fotografije o portretirancih ne povedo praktično nič. Veliko več razrivajo o nas samih, naših lastnih predsodkih in kako preko njih potrjujemo podobo o sebi.

Diane Arbus je v zgodovini fotografije pustila neizmeren avtorski pečat. Spojila je portretno ter ulično fotografijo in ji dodala osebno noto – mešanico naivnosti, navdušenja in hladnega sprejemanja. Njeno fotografsko govorico so prevzeli mnogi kasnejši fotografi, med njimi Nan Goldin in Cindy Sherman, ves »arbusovski material«, slikovita zbirka deviantov in družbenih marginalcev pa je v sodobni vizualni kulturi postala prej pravilo kot pa izjema. Ob tem pa je na mestu pomislek, ki je mučil že Sontagovo. Ko so spački in drugi marginalci v 60. letih postali hvaležna umetniška snov, so z obrobja prišli v javnost kot posebna eksotika. Pri tem pa se je do njih ustvarila metaforična bližina, ki je posledično ustvarila še večjo razdaljo. Zdi se, da se v zadnjih petdesetih letih ni veliko spremenilo.
(Jasna Jernejšek)



Toliko za nocoj v oddaji Art-Area na Radiu Študent. Naslednja edicija se bo zgodila v ponedeljek, 21. maja, ob osmi uri na frekvenci Radia Študent. Tokratno oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Lenka Đorojević in Jasna Jernejšek.



Komentarji
komentiraj >>