V kontekstu bližajočih se informativnih dnevov lahko prisluhnete tekstu brucke Vivian Hauschild o njenih lanskih izkušnjah z informativnimi dnevi.
Danes, ko postajam študent ...
Šolsko leto se počasi približuje svojemu vrhuncu, tarče najbolj šokantnih živčnih pretresov in notranjih dilem pa so definitivno maturanti, ki se bodo kmalu spoprijeli z maturitetnimi polami in na lastni koži občutili pritisk pred grozečim zrelostnim izpitom, kot temu pokroviteljsko pravijo gimnazijski profesorji.
Tekoči teden je zaznamovan z informativnimi dnevi, kjer bodo bodoči študentje dobili podrobnejše informacije v zvezi s smerjo študija, ki jih zanima in si ogledali prostore izbrane fakultete. Vprašljivo je ali bodo vse fakultete res nudile širok spekter koristnih podatkov, ki bo dijakom zadnjega letnika gimnazije in drugih srednjih šol pomagal pri izbiri in vpisu. Po izkušnjah svojih vrstnikov, ki so se s tovrstnimi tegobami srečali lansko šolsko leto, nekatere fakultete zelo površno pripravijo na zloglasna dneva, letos bosta to 13. in 14. februar.
Utopično je pričakovati, da bo dijakom na vseh fakultetah, ki jih bodo obiskali, njihov čas ustrezno »poplačan«. Nekatere samooklicane elitne univerzitetne ustanove namreč izkoristijo informativne dneve le za lastno hvalisanje in priložnost, da gruči nadebudnih maturantov navržejo goro statističnih podatkov o tem, kako dobro povprečje imajo njihovi študenti in kako perspektiven je študij določene smeri, za katero se potem dostikrat izkaže, da zadeva še zdaleč ni tako blesteča, kot se je zdelo na prvi pogled.
Obstaja seveda tudi druga skrajnost, kot na primer določene smeri filozofske fakultete, kjer že v prvih petih minutah seznanijo z dejstvom, da je možnost zaposlitve po končanem študiju določenih smeri zelo majhna. Potem so tukaj še umetniške fakultete, kjer »velecenjeni« profesorji informativni dan izkoristijo za zdravljenje svojih kompleksov na že tako zmedenih dijakih in jih zbadajo ter jim namenjajo morilske poglede, če se kateri izmed redkih pogumnežev odloči zastaviti kako vprašanje.
Sama sem brucka, ki se po vseh teh preizkušnjah sploh ne počuti bolj odraslo, bolj odgovorno, bolj motivirano za dosego novih ciljev, kvečjemu bolj zmedeno, bolj neprepričano vase in bolj izgubljeno v svetu odraslosti. Zakaj? Ko prideš na faks, si samo številka. Nihče nič ne vpraša in nihče ničesar ne pojasni. Če ti kaj ne paše, lahko mirno vstaneš in odideš svojo pot. Nekateri se potem znajdejo po svoje, manipulirajo in šarmirajo naokrog, da z naslovom »gimnazijski maturant« prilezejo na sam vrh. Ker pa so vrhovi strmi in nevarni, se na njih obdržijo samo izbranci, ostale labilne duše pa podležejo in čaka jih dolgo življenje, polno uživanja v lastni patetiki.
Edina avtoriteta, ki preprečuje, da bi hladnokrvno zašli med klošarje, luzerje in podobne, so starši, ki veselo postrežejo z dejstvom, da so nas po zakonu dolžni preživljati samo do konca študija. Splača se torej vsake toliko časa zaiti v predavalnico, malo odspati, malo odsanjati in nato težiti kolegu zraven tebe, naj posodi zapiske. Večini se uspe prebiti skozi največje žurersko obdobje v življenju s samo eno-letnim podaljškom, ki mu pravimo ponavljanje. Drugim, manj srečnim, je naklonjeno še pavziranje.
Kdo bi se sekiral, včasih so študirali do 30.- ega leta, vmes lagodno odžirali hrano na bone, ki ima ponekod zelo vprašljiv sloves, ter okušali različne (ne)prepovedane substance. Sedaj pa država vrača udarec; zlobni profesor politično usmerjene fakultete je namreč zagrozil, da naši generaciji od iskanju rede zaposlitve ne bo dovolj le diploma, pač pa se bodo delodajalci zapičili v vsako oceno, pridobljeno v času študija. Seveda naj bi le-ta doživel svoj konec in začetek v predpisanem roku, torej brez prej omenjenih »podaljškov«, pač v skladu z zadnje čase zelo pogosto omenjenim Bolonjskim procesom.
Obetajo se torej naporni dnevi. Kljub vsemu se splača obiskati čimveč različnih fakultet in si razširiti obzorje. Dostikrat se namreč zgodi, da se dijaki vpišejo na študijske smeri, ne da bi se udeležili informativnega dneva le-teh in potem ponavadi že po dveh mesecih študija skrušeno ugotovijo, da zadeva ne ustreza njihovim ambicijam in pričakovanjem.
Agonijo na stran. Še vedno obstaja nekaj svetlih točk študentskega življenja, kot na primer spoznavanje novih ljudi, kar zna biti včasih adrenalinsko in zabavno, včasih pa utrujajoče in željno pobega. Kakorkoli že, planet Študent vsebuje nešteto oken v nove svetove ter tisoč in eno dejavnost, s katero si lahko razširimo spekter splošne razgledanosti, razsvetlimo duha in razgibamo zasedeno telo.
Želim vam veliko uspeha pri izbiri fakultete, ki vam je pisana na kožo ter mirne živce ob pisanju mature. Vredno je še dodati, da matura sama po sebi ni tako grozna in zahtevna, kot radi strašijo na gimnazijah, zatorej kar pogumno. In ne pozabite – ne glede na vse, zaupajte vase in v svoje sposobnosti!
Bodočim brucem je v današnji oddaji »Kaj pa univerza« pamet solila ultra izkušena brucka Vesna Vivian Hauschild. Njej pa je pamet solila Lucija G.
V jutrijšnji oddaji boste v kontekstu bližajočih se informativnih dnevov lahko prisluhnili še tekstu Vanje Kovačič, ki vam bo povedala, kako se je najprej odločila za biologijo, potem jo je zaneslo v Lizbono na »Public Relations«, navsezadnje pa bo najbrž menedžerka. Kdo ve.
Komentarji
komentiraj >>