V drugi oddaji Cigule migule se iz Prekmurja odpravljamo na skrajni zahodni konec slovenskega etničnega ozemlja, v dolino Rezije...
(več...)

V drugi oddaji Cigule migule se iz Prekmurja odpravljamo na skrajni zahodni konec slovenskega etničnega ozemlja, v dolino Rezije, ki leži na italijanski strani Kanina, v Zahodnih Julijskih Alpah. Razteza se le dobrih 20 kilometrov v dolžino in največ 4 kilometre v širino, v nekaj večjih vaseh in zaselkih pa živi slovenska manjšina. To so potomci slovanskih priseljencev, ki so se tjakaj priselili v 7. stoletju.

Rezija je kot obrobna in dokaj izolirana, z redkimi kulturnimi stiki s svojimi sosedi na obeh straneh meje, ohranila neprekinjeno povezanost s svojo preteklostjo. Rezijani so vse do današnjih dni obdržali svoj izvirni jezik, petje, glasbo in ples. Njihova arhaična, a še vedno živa kultura, je v drugi polovici 20. stoletja postala kultni kraj etnomuzikoloških in lingvističnih raziskav. Poleg znamenitih imen svetovne etnomuzikologije, kot so bili Alan Lomax, Diego Carpintella in Roberto Leydi, so glavnino raziskav v Reziji opravili slovenski preučevalci: Julijan Strajnar, ki se je predvsem ukvarjal z rezijansko instrumentalno glasbo, Mirko Ramovš, ki je raziskoval rezijanske plese, Milko Matićetov, ki se je ukvarjal z rezijanskim ustnim izročilom in jezikom - rezijanščino, omeniti pa velja vsaj še etnomuzikologa Valensa Voduška.

Rezijani so zaljubljeni v svoje lirične pesmi o gorah, predvsem o njim najdražjemu Kaninu, metafore iz gorskega sveta pa včasih opisujejo tudi težave ljubezenskega življenja ljudi. Takšna je pesem Da göra ta Škarbinina, ki najprej hvali to goro Škarbinino, kako visoka da je in kako lep in velik gozd da ima, nato pa nadaljuje: ne maram lepe gospodinje. Ko jo od daleč gledaš, je kot rožica, ko pa se ji približaš, je kot stara košara…

Pesem, ki je lani v priredbi skupine Katalena postala velik slovenski hit, je značilni primer dvoglasnega petja z bordunom, ki se je ohranilo le v Reziji. Nižji glas vseskozi drži en ležeči ton - bordun, zgornji pa poje melodijo pesmi. Kot v vseh rezijanskih pesmih, so tudi v Da göra ta Škarbinina kitice dvovrstične, pri čemer se po vsaki drugi vrstici zapoje refren »la-li-la-la«, nato pa se ponovi drugo vrstico pesmi. Kitice si sledijo ena drugi v neskončnem zaporedju, z vselej enako, preprosto melodijo, ženske pa na koncu pesmi zavriskajo. Te omenjene posebnosti rezijanskega petja so značilne za najbolj arhaične oblike prepevanja epskih pesmi, ki se drugod po Evropi skorajda ni ohranilo.

Pesem Da göra ta Škarbinina, ki jo bomo poslušali v današnji oddaji Cigule migule, so leta 1982 zapele pevke iz vasi Bila v Reziji.

Peter Kus

Razprave o Reziji in rezijanski slovar
Pust v Reziji