Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Zvok kot metafora... (3848 bralcev)
Ponedeljek, 16. 2. 2004
Turboslav



vrtinec Odloču sem se, da bom po delih objavljal besedilo, ki paše v tekst z naslovom Zvok kot metafora. Brez zveze je, da bi sedu na njem in čaku, da bo ga bo kdo objavu (čeprav ga verjetno bo...). Objavljal pa ga bom vzvratno - od zadaj nazaj..., sej gre tekst od splošnega h konkretnemu - od temeljnejšega k izpeljanemu. Najprej torej konkretnejše izpeljave...

Kaj bomo dali v poslušanje?
Še kaj low-tech improta iz Berlina...

PROSTORI + OBJEKTI = POMENI



Orožje orodje


Prav zanimivo je, kakšne identitete (oziroma pomeni) so se pojavljali pri realiziranju mojega zadnjega projekta, ki je pravzaprav lepljenka - kolaž marsikaterega prejšnjega razmišljanja. To zadnje se sicer kaže kot konstantno, ono drugo - variabilno pa se je pojavilo potem, ko sem najdeval objekte, ki bi prevzeli željeno funkcijo, oziroma bi služili materializaciji ideje. Prevzeli/ igrali naj bi vlogo željenih pomenov ali: postali nekaj materialnega, kar pa je bilo doslej le del miselne strukture. No, pa se je pokazalo, da imajo tudi surovi objekti že neko svojo funkcijo/ namen - torej tudi pomen in identiteto, ki je vse prej kot variabilna.

Klikni za veliko sliko: bazooka Na primer: ker sem hotel dobiti nek poceni objekt, ki bi igral vlogo prostora v prostoru, sem našel plastično cev, ki temu popolnoma ustreza, vendar pa se je zaradi tega kmalu začela kristalizirati popolnoma druga zgodba - seveda zanimiva - vendar brez kakšne neposredne povezave z osnovnim konceptom "prostora v prostoru". Prostor v prostoru je pravzaprav zgodba o želji po naravni vmeščenosti enega objekta, subjekta, ideje, v skupnem loncu - v neogibnosti danega, zunanjega. Drugače: zgodba o kolektivnem in individualnem, pasivnem in/ali aktivnem, mogočem in nemogočem, zunanjih in/ali notranjih mejah, omejitvah - notranjem in zunanjem - z eno besedo: komunikaciji. Je zgodba o (ne)prilagojenosti in razcepljenosti/ vcepljenosti - del in celota... in neprestano iskanje ravnovesja. Kot vrvohodec.

Ko pa sem si želel izposoditi kakšen zanimiv način "igranja" na inštrument, se je takoj ponudila funkcionalnost orožja, to je bazooke. Na prvem mestu zaradi bližine ameriške ambasade je ideja na mah dobila obliko, trden smisel, ki pa ga je kasneje, zaradi spremenjene lokacije predstavitve miniature, v veliki meri izgubila. Trden smisel se je umaknil, ostala pa je povezava med orožjem in orodjem. Besedi se tako ali tako razlikujeta le v eni črki. Tudi v angleščini najdemo povezavo (arms: orožje, roke). Skratka: podaljšek rok je orodje. še ena iztočnica se je ponudila: v prvotni konstelaciji/ kontekstu (-> bližina ameriške ambasade) bi se lahko zelo hitro zgodilo, da preidemo mejo "fore"/ šale/ igranja in stopimo v "kruto" realnost - z "bazooko" bi bilo treba le prehoditi 50 metrov... in zgodba bi bila drugačna.

ZGODBE/ KONCEPTI


Klikni za veliko sliko: bazooka Zanimivo je, da vsak objekt, ki ima vedno tudi pomen, ob vmestitvi v nek kontekst/ polje (ali prostor) spregovori zgodbo. Zgodba je tudi sama objekt - nek ustroj, vendar se zdi, da je še posebej prilagojena za oblikovanje/ programiranje človeka. S pomočjo zgodb, ki imajo značilnost, da so razvlečene v času, se odpre vzročno-posledični prostor. Nekaj, kar je bilo v preteklosti, ostaja v eni od možnih (pre)oblik prisotno tudi v tem trenutku, v obliki mogočega pa tudi v prihodnosti. In v resnici so zgodbe zelo blizu želji po obvladovanju/ napovedovanju prihodnosti. Kot kletve. Oblike, nosilke pomenov, so naše partnerice, ki imajo možnost izjemnih transformacij, hkrati pa lahko postanejo brezčasne, kadar so abstraktne, izločene iz toka časa in kot samostojni objekti/ izreki (reki, pregovori, kletve) dostopne vsem ljudem, ki so kadarkoli živeli, ali pa kdajkoli bodo. Posebej brezčasne zgodbe se imenujejo arhetipske in so osnova tega, kar se imenuje kultura. Kultura je zunanji prostor, ki nas vse izjemno močno oklepa. Vendar pa lahko zgodbo tvorijo tudi manj trajni objekti/ konstrukti, dovolj jih je le vmestiti v kakšen (poljuben?) kontekst.

Pri gradnji miniature Orožje orodje (ime je nastalo šele čisto na koncu) so se ena za drugo prikazale tri zgodbe, ki niso nezdružljive, vendar je vsaka samostojna in povsem samozadostna. Na prvem mestu je potrebno odpraviti tisto v najbolj zgornji plasti. Pravim odpraviti, ker se zgodbe ponudijo same od sebe, in ker so le interpretacije, ne nosijo nič novega - govorijo že stokrat spregovorjeno (so arhetipske). Zgodbe so nekakšni pomenski paraziti. Zgodbe so mitizacije in ne služijo razumevanju ampak vedenju (v obeh naglasitvah). Zgodbe so tipičen objekt, ki ga je potrebno razslojiti in izkopati skrite/ prikrite pomene. Pred tem pa je seveda vredno začutiti tudi njihovo sublimno moč, z opazko, da nam to ne bo prineslo spoznanja.

I. ZGODBA O INŠTRUMENTU/ OROŽJU


Klikni za veliko sliko: Bazooka Ker že nekaj časa skušam najti zanimive načine intuitivne uporabe zvočnega inštrumenta, oziroma nekakšnega vmesnika za oblikovanje zvoka, ki ne potrebuje nekaj deset let discipliniranja - torej bi lahko rekli tudi nevirtuoznega inštrumenta - se pri iskanju načina igranju takega inštrumenta zatekam k že znanim rokovanjem z različnimi orodji ali igrali. Zelo posrečen je bil zadnji tak sistem, ki sem ga predstavil v galeriji Kapelica v začetku lanskega leta. Pri tem je šlo za igro/ igranje z nategovanjem klavirske žice, pri čemer sta sodelovala dva para. Pri tem je bila edina estetska dimenzija prav zvok, ki je nastajal z drgnjenjem in napenjanjem dveh žic, ter sodelovanjem na ravni dveh posameznikov, ki pa sta hkrati sodelovala tudi z drugim parom, tako da je bila zgodba pravzaprav o komunikaciji. Dva človeka še vedno tvorita zasebno, štirje pa že javno - v javnem pa je že v navadi civiliziranejši dialog. Javno ali tudi kolektivno naj bi bila stvar civilizacije, civiliziranosti, po mojem pa tudi inteligence, ki je sicer ne smemo enačiti s civilizacijo. No, inštrument je dovolj poenostavil možnosti, da se je bilo enostavno preustiti "muziciranju"/ igranju, dodatne kvalitete pa so bile v hkratnosti elementov zvočenja, ki je nastajalo s povsem funkcionalnim gibanjem, kar je predstavljalo globljo plast informacijskega kanala. Vrhnja plast je bila najbrž zvočna, pod njo že manj zavedna gibalna. Intuitivnost inštrumenta je bila v veliki podobnosti s kolektivnimi otroškimi igrami. Naslov pa je bil nekaj takega kot "razpiranje prostora". Bolj filozofska plast pomenov je bila torej v skritih pomenih, ki pritičejo besednim zvezam "razpirati prostor", "odpirati prostor za kolektivno" - igro, dejavnost, ustvarjanje, karkoli. Teza je bila, da se prostor za kreativno dejavnost odpre s hkratnim trudom za obstoj osebnega (posameznik), razširjenega osebnega - morda čustvenega (par) in kolektivnega (četverica). Dodatni psihološki element, ki je označeval odprtje "jaza" za javno, pa je bila fora, da se je zvok pojačal le takrat, ko ga je igralec moduliral s svojim glasom. še en element potujitve, ki je v okviru tehnične (ne)dovršenosti deloval odlično - vsi štirje smo se drli, da je bilo veselje.

Klikni za veliko sliko: Bazooka Zgodbo o orožju orodju pa bi lahko povedali takole. Po tem, ko se je kot način intuitivnega igranja ponudilo orožje, je bilo jasno, da mora omogočati prav vse funkcionalnosti, kot jo ima orožje. Na prvem mestu je merjenje v nek cilj. Tudi temu je bilo ugodeno, saj je prostor v prostoru zasnovan tako, da meri resonančne vozle, ki nastanejo v vsakem akustičnem prostoru. Resonančne vozle - to so točke v prostoru, kjer je zaradi zaprtega prostora ojačanje, ki ga vnaša prostor, največje ali najmanjše - merimo s pomočjo lege in usmeritve resonančne cevi. Dovolj velike spremembe z elektronsko pretvorbo reinterpretiramo (-> prevedemo) v dovolj zanimiv zvok, da je ta "igra"/ igranje dovolj zanimiva za igralca, in ga zvabi v zlitje z zvočnim prostorom. Tukaj je poanta: zlitje akustičnega prostora z resonančno cevjo (-> vsebovanim prostorom) se prenese na zlitje estetskega prostora (-> zvoka) z igralcem/ človekom. Ta se v prostoru znajde kot tvorni del, sodelavec, vključen, kreativen - zlit. Uspešnost akcije/ miniature/ instalacije se meri v sposobnosti postavitve, da čim dalj časa omogoči to zlitje. Ko postane dolgočasno in nezanimivo, je konec veselja. Osnovna teza namreč je, da je aktivno zlitje z okoljem zadovoljstvo. Druga teza pri zlitju in zadovoljstvu pa je, da se mora prej zgoditi potujitev - človek se iztrga iz individualizma lastne preddoločenosti (in podoločenosti - usojenosti) in se "dogaja" v trenutku, sproti, brez pred in po. To je definicija igre, ta zgodba pa je bila pripoved o sreči in času.


Komentarji
komentiraj >>