Bodočim brucem, ki bodo te dni preplavili univerzitetna središča ter vsem ostalim, ki še iščejo(te) svoj idealni študij, danes soli pamet Vanja Kovačič.
Iskanje
»Študentska leta so najlepša leta!« S tem se strinjajo vsi, še tisti, ki niso nikoli študirali. Verjetno je to eno tistih spoznanj, ki pridejo kasneje, ko so študentske klopi že daleč za tabo. Zato ker, kot bi povedal vsak študent: ni hujšega kot dvanajst urno učenje po tedne in tedne. Pa vendar me obhaja tesnoben občutek, glede na to da sem že v četrtem letniku, ko pomislim, da bo vsega konec že zelo kmalu. In takrat začnem zopet resno razmišljati o podiplomskem študiju. Zakaj pa ne, saj tako ali tako kaže, da samo diploma ne bo več dolgo dovolj, tako kot samo matura že dolgo ni več dovolj. Dejstvo je da so to verjetno zadnja brezskrbna leta in, da bo kmalu treba docela odrasti.
Svojo študentsko kariero sem začela precej majavo, saj se mi v zadnjem letniku srednje šole še sanjalo ni kaj bi pravzaprav rada počela. Poleg tega pa so bili prisotni tudi večni nasveti glede tega kaj se sploh splača študirati, kot na primer to da se zgodovina ne splača. Še sama ne vem, čisto dobro zakaj, ampak v prvo sem se odločila za biologijo. Ko sem, nekaj mesecev v prvi semester, spoznala, da ta smer definitivno ni zame je bilo že prepozno, da bi še isto leto zamenjala smer. Tako sem eno leto pridno zrla v mikroskop, nabirala rastline za herbarij in se na pamet učila razne klasifikacije vretenčarjev in nevretenčarjev. Odnesla pa nisem dosti.
Že med prejšnjim letom sem ugotovila, da študij biologije ni bila moja najboljša odločitev. Ta ugotovitev pa žal ni prišla pravočasno, da bi odposlala prijavo za prvi vpis na drugo univerzo. Ker pa so starši takrat živeli na Portugalskem se mi je ponudila izvrstna priložnost, da se napotim na univerzo v tujino.
Sledilo je leto študija v tujini, in sicer v Lizboni na Portugalskem. Na tamkajšnji European University sem vpisala smer Public Relations and Communications, in uspešno zaključila prva dva semestra univerzitetnega študija. Po enem letu pa sem si zopet zaželela domačega ognjišča in babičinih kosil. Vrnila sem se torej v domovino, in pričela z iskanjem fakultete, ki bi me vzela v drugi letnik.
Iskanje fakultete v Sloveniji, kjer bi lahko nadaljevala študij, ki sem ga v Lizboni začela pa nikakor ni bilo lahko. Želela sem si še naprej študirati Public Relations, a so me na Fakulteti za družbene vede, kjer sem se želela vpisati v drugi letnik komunikologije, niso vzeli.
Odslovili so me zelo na hitro, češ, da po pravilniku ne vpisujejo novih študentov v drugi letnik, temveč zgolj v prvega in tretjega. Počakati bi morala torej še eno leto, in se po redni poti prijaviti na razpis za prvi letnik. Razočarana sem se šla pozanimat še na Ekonomsko fakulteto. Kar se tiče pravil, tu ni bilo problemov, priznali so mi polovico izpitov za prvi letnik in me vzeli v drugega.
Na začetku se mi je malo zatikalo, saj nisem bila navajena na gore literature, ki jih je tu potrebno znati za pozitivno oceno. Vendar sem se ujela, in ni mi žal da sedaj študiram Management in ne Odnosov z javnostjo. Tako ali tako, svojega študentskega življenja ne nameravam zaključiti kot univerzitetno diplomirana ekonomistka, temveč, kot magistra.
Moje študentsko življenje je bilo do sedaj verjetno malo bolj razgibano, kot življenje večine drugih študentov. Zamenjala se tri univerze, od tega pa sem eno obiskovala v tujini. Leto na portugalskem je bilo zelo poučno, ne samo v smislu šolskega znanja, ampak tudi z vidika spoznavanja nove kulture, njihovih navad in načina življenja. Če bi v prihodnosti dobila še kakšno priložnosti za študij, ali delo v tujini bi jo takoj zgrabila.
Nekateri pač potrebujemo dalj časa, da se ustalimo. Izkušnje je treba pridobiti na lastni koži. Vsem bodočim brucom in bruckam pa bi svetovala da dobro premislite kaj si želite študirati. Če pa kasneje ugotovite, da to le no bilo to se pa še vedno lahko premislite. Če je uspelo meni, bo uspelo tudi vam!
ODVIZZO: MD KPU/2
Komentarji
komentiraj >>