Ponedeljek, 23. 2. 2004
dani
Pa začnimo tale tekst pri političnih vprašanjih, za katere mislim, da jih je potrebno razjasniti že na samem začetku. Ob vsej cenzuri, nadzoru in prepovedih, ki trenutno Ameriki vladajo s trdo roko, me prav preseneča, da so nocojšnji gostje uspeli obdržati svoje ime. Saj veste - v boju proti terorizmu je dovoljeno prepovedati svobodo govora ter vse komade, imena bendov, naslovnice plošč in ne vem kaj še vse se bodo spomnili, omejiti, ukiniti in zamejiti. (več)...
Dobro znanih zgodbic ne bom še enkrat obnavljal, a mali Bush bi se najbrž kaj hitro premislil, ko bi izvedel, da so si štirje fantje pravzaprav nadeli ime po proslavi za nacionalni praznik na 4. julija, ko so uživali v ognjemetu. Ne, niso se povezali z 11. 9. oz. - še bolje - ga preroško napovedali že sredi 90. In ne, nobeni nacionalisti niso. Sploh ne. Je pa res, da lahko hitro zaviješ z očmi, ko izveš, da so pobje, ki imajo svojo ustvarjalno bazo v Austinu, po rodu iz malega teksaškega mesteca Midland, ki je kot naročeno rodno mesto malega Busha. A tu se podobnosti dokončno ukinejo, zgodba pa še ne konča. Svoje politično in protivojno stališče so namreč Explosions In The Sky nakazali že v letu 2001 s svojo drugo, fenomenalno ploščo paradoksalnega naslova "Those Who Tell The Truth Shall Die, Those Who Tell The Truth Shall Live Forever", ki ste jo lahko v tem terminu slišali že pred časom. Album je namreč izšel le par tednov pred 11. septembrom, podobe in vizije pa so bržkone napovedovale apokalipso. Ploščo so pravzaprav posvetili motivom zgodbe The Angel Of Mons. Zgodba namreč govori o dogodkih med prvo svetovno vojno, kjer naj bi vojaki po hudi bitki na nebu zagledali angela. Vse čete so namreč poročale o tem razodetju, resnica pa je nekoliko drugačna; videli naj bi namreč le letalo med gostimi oblaki. In če k tej zgodbi, katere motivi so poslikani po ovitku omenjene plošče, dodam še to, da so v komadu Have You Passed Through This Night? uporabili zvočni vzorec zamaknjenega in šokiranega govora glavnega junaka razvpitega vojnega filma "Thin Red Line" ter na ovitek zapisali stavek - This Plane Will Crash Tomorrow -, je celota bržkone izpopolnjena. Mali Bush bi jim lahko rekel tudi teroristi, saj so vedeli - če sem malce ciničen - celo več kot on sam ter v napovedi šli v popolno skrajnost...
A kljub vsemu bi si upal trditi, da so politično-zgodovinske teme le podlaga za tisto, kar je najpomembnejše - ob poslušanju njihovih plošč namreč dobim občutek, da so le preprosti fantje, ki uživajo v ustvarjanju glasbe, lepotah le-te in se ne obremenjujejo s tistim 'višjim', ki pripada teoriji zarote. Govorimo pač o glasbenih samoukih, če izvzamem basista Michaela Jamesa, ki prisegajo na "naredi sam estetiko", se ne obremenjujejo z medijskim 'pojavljanjem', glasbo delajo predvsem za lastno dušo, pa kakorkoli klišejsko se že sliši, skozi zvok pa poskušajo kanalizirati, kar se da mnogo čustvenih izlivov. Godba Explosions In The Sky se namreč ne osredotoča na končni cilj, ampak na vse majhne detajle popotovanja samega. Z vsemi vzponi in padci, izbruhi jeze in nežnostmi, melanholijo in veseljem. Vsega po malem, saj imamo nenazadnje opraviti z inštrumentalnim kitarskim post-rockom, ki ne predeluje zgolj prepoznavnih obrazcev in formul, ampak ponudi prepotreben kreativni in emocionalni presežek.
A da ne bo kdo mislil - sploh tisti, ki se je z njihovima prvima dvema ploščama že srečal -, da so se na novi plošči neverjetno primernega in upajočega imena "The Earth Is Not A Cold Dead Place" kaj pretirano spremenili. Razpoznavni in specifični so kot vedno, da pa prepoznaš male novosti in nadgradnjo osnovne ideje, pa moraš pošteno razburiti možgane in slušne organe. Najbolj občuten premik naprej zagotovo predstavlja predvsem dejstvo, da dandanes svoje inštrumente obvladajo že do potankosti in iz njih izvlečejo maksimum. Epske kompozicije so še izraziteje strukturirane, sam zvok pa je bržkone nekoliko 'lahkotnejši', z manj temačnega podtona in povsem v skladu s samim naslovom albuma, oz. kot bi rekel eden dveh kitaristov Munaf Rayani: 'Tokrat smo malce bolj romantični.' Kaj pa drugega, če v naslovu ponujajo spravo in se usmerijo precej bolj v t. i. 'post-vojna' občutja in razpoloženja - predvsem tista, ki vračajo upanje v svet, ki ga živimo. S političnimi temami jih namreč lahko povežem le še s komadom Six Days At The Bottom Of The Ocean, ki si je za osrednji motiv vzel že znamenito tragedijo ruske podmornice, ki je potonila pred par leti. Preostali kosi muzike pa svoj navdih iščejo predvsem v življenskih vprašanjih, malemu človeku in prepotrebni ljubezni.
PS: Pa ne pozabite, da bend nastopi 3. marca ob 22.00 v KUDu France Prešern!!!!!
Komentarji
komentiraj >> Re: Ponedeljek, 23. 2. 2004: EXPLOSIONS IN THE SKY - The Earth Is Not A Cold Dead Pla
b [23/02/2004]
današnja tolpa je eksplodirala nebo....sneži....
odgovori >>