Nocoj se bomo avtorja in plošče, ki ju želim predstaviti, lotili nekoliko drugače. Ne samo zato, ker je dečko, Londončan Dizzee Rascal po imenu, svež kot severni vetrc s Triglava in zato vemo o njem bore malo, ampak tudi zato, ker je svežina, s katero je udaril, »drugačna«. Predlagam, da preprosto pretehtamo razloge, ki pričajo v prid njegovemu delu in razloge proti, končna vsota pa naj nato odloči, ali bo Dizzee vaš/naš novi glasbeni ljubljenec ali ne.
Za:
- malo je devetnajstletnikov, ki so pokukali iz garaže in že bili oklicani za »the next big thing«; Dizzeeju je to uspelo že pri 16-ih, ko je posnel in tudi sam sproduciral hit »I Luv U«, za obrabljenim naslovom udarjajoč drugačen hip-hop komad - ta drugačnost zaobjema predvsem zvok in stil, ki nedvomno odstopata od uležane hip-hop produkcije in temeljita na old-school elektroniki, surovih tehno hip-hop beatih ter južno-londonskem narečnem rapanju, pri čemer sta tako glasba kot rapanje enako pomembna in povsem uravnotežena;
- njegovo glasbeno poslanstvo je zelo pomembno; predstavlja namreč verjetno najmočnejši glas novodobnega britanskega eksperimentalnega hip-hopa, mešanega z UK garageom, zvrstjo, ki jo sicer zastopajo na lokalni ravni že uveljavljeni kruji Roll Deep, So Solid, PAUG in HLC ter bolj znani The Streets. Gre pravzaprav za zvok, ki bi ga lahko primerjali le z redkimi že obstoječimi različicami hip-hop scene, morda na primer z zvokom Sensationala ali pa nemara Hawd Gankstuh Rappuhs Mćs Wid Ghatz, s to razliko, da je prvi bistveno bolj zadet in da so drugi lirično bistveno bolj neobrzdani, da bi nas lahko resno asociiral nanje, če upoštevamo še poreklo izvajalcev pa primerjava potemtakem sploh ni možna;
- Dizzee je pameten fant, kar je redko rezultat ulične šole, ki je poleg običajne nanj zelo vplivala; tem, kot so gangsterstvo, ženske, orožje in mamila, se najstniški (in seveda tudi starejši MC-ji) v glasbi le redko lotijo na način, kot se jih je lotil Dizzee – fant iz kota nikogar ne obsoja in nikogar ne žali, kvečjemu nasprotno – skozi prefinjeno, zelo spretno in s pravo mero črnega humorja začinjeno retoriko na spoštljivo visokem nivoju obdela probleme, s katerimi se mladina v sodobnem kaotičnem urbanem okolju srečuje,
- čeprav je mlad, ne hiti in pridno reflektira ter kontemplira to, kar počne in kar se mu dogaja; ne ozira se na velika imena založb, ki so ga snubile (Def Jam in podobne) – prioriteta mu je delo za založbo, ki ve, kaj početi z njim, in XL, ki je pod svoje okrilje sprejela na primer tudi The Streets, Basement Jaxx ter Prodigy, se je izkazala za najprimernejšo. Tudi svet zvezdništva, čigar vrata so se mu že odprla, ga ne zanima, ampak se naprej marljivo ukvarja z bistvom svoje glasbe, kar pa mnogi mladi glasbeniki postopno opustijo, čim stopijo pod večjo založniško in producentsko streho,
- »Boy in da corner« je poleg naslova Dizzeejevega prvenca pravzaprav njegova življenjska poza in ne zgolj poza v glasbi, saj je že od nekdaj rad posedal ob strani dogajanj, s čimer ponovno dokazuje, da se preko opazovanja in preučevanja situacij ter ljudi da prav tako vmešati in participirati – nemara še na bolj funkcionalen način kot z aktivno udeležbo, še toliko bolj na konkretni poulični hip-hop sceni, kjer mrgoli osebkov, tipa: »kako fino sem pofukal tisto pičko«, »mene ne bo noben jebal, ker bom vse postrelil« ali »zadet sem, torej sem«;
- glasbeno je zelo razgledan, kar dokazuje že njegov specifičen zvok pa tudi vzporedno eksploriranje drugih zvrsti, iz katerih črpa navdih in tehnike za tisto, kar potrebuje – globoki in resni zvočni segmenti so ga navdušili na primer tudi ob poslušanju alternativnega rocka, punka in celo metala;
- album sam je izjemno kompaktna celota, ki prepriča v šusu in to brez intra, outra, kopice znanih samplov ter skitov, ki so pri večini raperjev oz. hip-hoperjev postali že skoraj obvezen del repertoarja in so sicer simpatična začimba, pogosto pa tudi nepotrebno mašilo, ki lahko celo ogrozi celovito izkušnjo plošče;
- nenazadnje pa je tu še Dizzeejeva energija, ob kateri človeka takoj prime, da na roki iztegne kazalec in mezinec ter pokrči ostale prste, skozi usta pa sikne odločen: »Yes!«, kljub temu da ne posluša naspidiranega »žaganja«, kar pa tudi ni pogosta izkušnja.
Z naštetimi pohvalami smo Rascala torej pošteno potrepljali po ramenih, ozrimo pa se še za morebitnimi razlogi proti pretirani hvali:
- pred kratkim je bil v kar treh kategorijah nominiran za »Brit awards«, neke vrste otoške grammyje«, udeležbi na prireditvi pa se je odrekel zaradi promocije albuma po Ameriki; samo upamo lahko torej, da se bo fant še naprej dosledno držal svoje poze in da ne bo klonil pod pritiskom svetovnega uspeha in težkih preizkušenj, ki s tem pridejo;
- prvenec je preprosto tako dober, da si je nadgradnjo kar težko predstavljati kot tudi nove izzive, ki jih avtomatično pričakujemo od tega nadarjenega fanta.
Suma sumarum: album »Boy in da corner« fenomena, imenovanega Dizzee Rascal, v posluh toplo priporočamo. Če le niste brezkompromisni sovražnik elektronskih beatov ali rapanja, vam bo mladi mož iz južnega Londona zagotovo zlezel pod kožo. Komad »Sittin' here« ste lahko zasledili v podlagi tega teksta, zaradi časovne omejenosti Tolpe bumov pa bomo preskočili še komada »Brand New Day« ter »Do it!«, ostale pa bomo konzumirali v naslednjem vrstnem redu: Stop Dat, I Luv U, 2 far (feat. Wiley), Fix Up Look Sharp, Cut 'Em Off, Hold Ya Mouf (feat. God's Gift), Round We Go, Jus' A Rascal, Wot U On?, Jezebel, Seems 2 Be in Live O.
Sensi*
Komentarji
komentiraj >>