Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ned., 29.2.'04,14h: Tehtanje duš (3321 bralcev)
Nedelja, 29. 2. 2004
david



V tokratni oddaji Cigule migule se posvečamo najstarejšemu dokumentiranemu segmentu slovenske ljudske glasbe, iz katerega smo privlekli na plano arhaično pripovedno (po vsebini legendarno-bajeslovno) pesem Tehtanje duš...
(tekst prispevka in besedilo pesmi v nadaljevanju...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
Cigule migule, 29.2.2004 ob 14h:

TEHTANJE DUŠ

Danes se, v že četrti oddaji Cigule migule, oddaji v kateri predstavljamo fragmente slovenske ljudske glasbe, iz zamejske Rezije, kjer smo se mudili v zadnjih dveh, selimo prek mejnega prehoda Učja v Sužid pri Kobaridu. In če smo se v zadnji oddaji še prepuščali (v skladju s koledarskim časom) pustnemu veseljačenju, se tokrat, po slovenski pretekli ljudski tradiciji prilagajamo postnemu času, ki se začne takoj po pepelnični sredi in je trajal štirideset dni, do velike noči. Slovenski ljudje so se v tem času, po tradiciji lokalne religije (v kateri se je močno odražal še predkrščanski, poganski svet) izogibali obilju, hrani, pijači, zabavi in veseljačenju (danes bi rekli tudi potrošništvu) ter se posvečali bolj duhovnemu, religioznemu oziroma spokornemu načinu življenja, ki se odraža tudi v starodavni pesmi »Tehtanje duš«, katero predstavljamo danes in ki je po ustnem izročilu verjetno več »živa duša« ne zna zapeti. Ostajamo še vedno pri tisti časovno najbolj oddaljeni, arhaični ljudski duhovni kulturi, po kateri je, zaradi njene geografske odmaknjenosti in izoliranosti zelo cenjeno tudi rezijansko izročilo.

Pripovedna pesem »Tehtanje duš« (po vsebini legendarno-bajeslovna) govori o izgubljeni oziroma »buogi« duši, ki gre po »kakor britev ostri ozki stezici« (kar je očitna prispodoba za prehod v onostranstvo), na kateri jo ovirata dva hudiča. »Buoga« duša poskuša nato »na britofu« dobiti nazaj svoje telo, ki se temu upre in začne zanjo »kamnje metat«. Do tod je pesem, ki jo bomo danes slišali posneta oziroma izdana, celotno besedilo pa najdete na naši internetni strani. Tukaj pa še samo na kratko povzamemo konec. Nazadnje pride duša »pred sodni stow«, kjer jo čakajo Marija in dva hudiča. Ti ji zvagajo dušo, ki najprej ne pokaže nobene teže, nato pa se Marija »prikloní, tri solzice potočí in duši vagico dopolní«.

Pesem »Tehtanje duš« že po svoji vsebini besedila odraža sodobnemu človeku skorajda nepojmljivo oziroma zelo arhaično miselnost, polno fantastičnih in parareligioznih metafor ter jezikovno bogat a ljudsko preprost način izražanja predvsem podeželskega slovenskega človeka v preteklosti. Drugače pa tudi po literarno-glasbeni plati pesem odraža zelo arhaično strukturo, kar jo uvršča v starejšo (oziroma najstarejšo dokumentirano) plast slovenske ljudske glasbe. Naj naštejem nekaj značilnosti pesmi, ki odražajo njeno arhaičnost: sestavljena je iz samih enovrstičnic in je zato še nekitična (redkost, ki jo na posnetkih najdemo v Sloveniji zgolj še pri kakšnih jurjevskih in kresnih kolednicah), vključuje le štiri tone sicer pentatonske lestivice (dodatni okrasni ton ne šteje), giblje se ritmično zelo ohlapno in je metrično nevkalupljena v taktovski način. Melodija in recitativen stil petja nakazujeta tudi na ostanke oziroma posreden vpliv srednjeveškega liturgičnega petja na določen segment starejše plasti slovenske ljudske glasbe (pesem je sicer deloma peta in deloma recitirana). Po drugi strani pa pevca Franca Kendo iz Sužida pri Kobaridu, ki je slišal to pesem pri svojemu 6-7 letu starosti in jo je zapel 50 let kasneje, leta '62 sodelavcem glasbeno-narodopisnega inštituta iz Ljubljane, zaznamuje zelo svojstven lahko bi rekli starodaven način petja, kateremu sedaj prisluhnimo v pesmi »Tehtanje duš«:


Za pripovedno pesem »Tehtanje duš« lahko zaradi njene vsebine upravičeno domnevamo tudi, da se je pela oziroma izvajala predvsem ob priložnosti »vahtanja mrliča« oziroma pri »bedenju« ob mrliču, ki je bil v preteklosti razširjen slovenski ljudski sedaj že izumrli običaj t.i. »življenjskega kroga«. Umrli človek je namreč v preteklosti nekaj dni pred pokopom ležal v domači hiši, »na parah« so rekli, ob katerem pa so ves ta čas bedeli njegovi bližnji ter ob tem prepevali predvsem mrliške pa tudi druge pesmi in se igrali tudi družabne igre.
Več o pričujoči pesmi najdete tudi v knjigi »Pesem slovenske dežele«, avtorice Zmage Kumer, izdani leta 1975 za Založbo obzorja, Maribor.
Tokratno oddajo Cigule migule je pripravil David V.


×××××××××××××××××××××××××××××××××××××××××
besedilo pesmi

Tehtanje duš

(GNI M 25.173)
-Pel Franc Kenda, l. 1962.
Posneto v Sužidu pri Kobaridu-


Stoji, stoji na stezica.
Ta stezica je taku uozka, kakor je britev uostra.
Po njej gre na buoga dušica.
Sreičala sta jo dva hudiča.
Z zawitimi rogami, s kosmatimi rogami.
In sta začela z njo plesati.
Bogo dušico na nogie metati.
Dušica 'ih je lepuo prosila:
»Jas grem na žegnan britoh,
mojga telesa iskat!«

A ko je na britof paršla in je svoj grob naišla, je močno na njem potrancala:

»Ustani gor moje grešno telo!«

»kako si ti služilo,
da s' mene, mojo ubogo dušo pogubilo?«

Telo je le mučalo
In duš' odgovora ni dalo.
Duša je u drugič potrencala:

»Ustani moje grešno telo wan z groba!«

»kako si ti služilo,
da s' mene, bogo dušo pogubilo?«

Telo je le mučalo
In duš' odgovora ni dalo.
Duša je u tretjo potrencala:

»Ustani moje grešno telo wan z groba!«
»kako si ti služilo,
da s' mene, bogo dušo pogubilo?«

Telo je začelo gor ustajat
In je začelo za dušo kamnje metat.
Boga duša je tako letiela,
Da je kri od pete cepetniela.
Ta boga duša je pred sodni stow pršla
in je tam ja j' čakala Marija
in dwa hudiča.
Marija je riekla:
Ako duša ne bo vago miela,
jo bota nesla hudiča.
Duša ni vage miela.
Marija se je nizko priklonila
Je tri sowzice potočila,
Da je duši wago dopownila.
Duša je u nebiesa šla,
Hudiča pa u peku odšla.


Komentarji
komentiraj >>