Poljanska dolina. Vas Suša pod Blegošem. Rovte. In
garači. Eden od njih je bil Brane Frlic - kmetovalec,
voznik šolskega kombija in bluzer. Pesnik Janez Ramoveš
je o njem zapisal: "V hrapavih rokah ustna harmonika.
Hipnotične, včasih begajoče oči nad bikovskim vratom.
In bikovski glas ..."
BRANE FRLIC
POLJANSKI BLUES
FITZCARRALDO JE POČIVAL V SUŠI
I.
Ko je vlekel svojo ladjo skozi džunglo, namreč. Prazen skedenj se je zibal po valovitem hribovju.
Koncertno dvorano sta omejevala dva prazna valjasta betonska silosa, vse skupaj je delovalo klavstrofobično.
Na stolu, nameščenem pod močno žarnico, ki je visela izpod zaprašenega ostrešja, je sedel godec. Opiti publiki, zbrani z nekim povsem drugim namenom, je kdovekaterič ta večer igral na orglice isto pesem - Kroniko.
Godec, čigar predniki so se pisali Godec, ta enkratna in povsem upravičena zmes Franeta Miličinskega Ježka, Roberta Johnsona in Stanka Benedika (slednji je bil eden od zadnjih izvirnih godcev v Poljanski dolini), je bil Brane Frlic (1964 - 2001).
Tradiciji starih ljudskih napevov, še vedno mezečih mu po žilah, je pripojil dvanajst taktov bluesa. Glasbo ameriških črnih sužnjev je preselil v okolje rovtarskih garačev pod Blegoš.
V hrapavih rokah ustna harmonika. Hipnotične, včasih begajoče oči nad bikovskim vratom.
In bikovski glas, aprila 1999, ob dveh ponoči.
II.
Brane Frlic je pisal pesmi kot uspešen dijak, kot povprečen vojak in kot zelo aktiven član teroristične skupine Ne bom oprala teh krvavih madežev. Kasneje je pisal čedalje manj, ustvaril je nekaj besedil za poljanske bluze, po katerih ga je prepoznala okolica. Poezijo je vse bolj zadrževal v sebi in to ga je na koncu drago stalo.
Eno redkih ljubezenskih pesmi (Od zvizd) je opremil z Leadbellijevo glasbo. Železničarsko melodijo za spremljanje dvigovanja težkih fizičnih bremen, uporabi za dvorjenje. Vse je nadzirano, vse je podrejeno kapitalu, pokrajine so obdane z žico.
Podobno je pri avtobiografskih (Mama, dej mi mir; V petih menutah), kjer namesto ljubezni ostane bluz. Žalost in praznina. Godčevska noč se preko kratkega morastega sna spremeni v depresivno jutro.
Na pretresljivem posnetku namenjenem otrokom (Švedra), pa pesem ne utiša otroškega joka, ampak nasprotno jok utiša pesem.
III.
Pesmi Braneta Frlica so surove in kot se za pravega godca spodobi, je za njim ostalo malo posnetkov. Še ti, kar jih je, so tehnično slabe kvalitete, večina posneti z videokamero v domačem klubu. Na drugi strani so se nekatere pesmi spremenile v mit.
Fitzcarraldo je odšel dalje, ostaja pa nam upanje, da se bodo nekoč vsi hlevi spremenili v koncertne dvorane in ne obratno.
PESMI
1. MAMA, DEJ MI MIR (B. Frlic, trad., B. Frlic)
2. KVA J U MEN (J. Ramoveš, B. B. King, B. Frlic)
3. RICHEPINOV MOTIV (J. Ramoveš, N. Levis, B. Frlic)
4. KRONIKA (J. Ramoveš, N. Levis, B. Frlic)
5. OD ZVIZD (J. Ramoveš, trad. črnska delovna, B. Frlic)
6. V PETIH MENUTAH (B. Frlic, B. Frlic)
7. DEKLE VOJAK NA PRWOB (sl. ljud. - J. Ramoveš, B. Frlic)
8. ŠVEDRA (B.Frlic, B. Frlic)
MAMA, DEJ MI MIR
Sin muj, spjet si piv,
sin muj, spjet si piv,
po civ hiš smardi, o kešn si,
sin muj, spjet si piv.
O, mama, dej mi mir,
o, mama, dej mi mir,
o, mama, dej mi mir,
se viš, de rad mam pir,
o, mama, dej mi mir.
Glih tak ket ata si,
glih tak ket ata si,
glih tak ket ata si,
ke brez šnopca na zdarži,
glih tak ket ata si.
O, mama, dej mi pir,
o, mama, dej mi pir,
o, mama, dej mi pir,
se viš, de rad mam mir,
o, mama, dej mi pir.
KVA J U MEN
Po men lize iluca.
Mal iluca, mal pa skarlavka.
Včas parhrope kešn star vov
okol ovinka.
U men, tam okul Svetga Jurja,
tista vovša obzeleni,
tista, za vodwo,
tam, kir una spi.
U men, hlobok u men,
je trava pokošena,
z gnojnica posmojena,
u men otava več na rase.
U men je vlik sadja,
sam vos je bel grejnak pa pust,
pa se frišnga bedn na bo idu,
žgajne pa vsak bo popiv.
U men je brig pa snig
pa plaz. U men je mraz,
u gaz modras.
U men sa flance od robide.
U men
pov hiš ma rošt na traknne,
pov hiš pa na petila.
RICHEPINOV MOTIV
Tu vsaka gospodina vi,
tu vi že vsaka dikla,
de sarce na bo žavtu ratu,
ga daš v mast al pa v zasika.
Diža mworeš fajn zaprit,
od kaše vrata pa zaklent,
je mjerkat triba zlo,
de konca pravlc na be kdu parpisu.
Ke paršl boja gvodci h vam,
oglejte dobar jih par stran,
de hrošč v pišuka zlizu ni,
de vrana na strunah na sedi.
KRONIKA
Od žit sma sjal všenica, rež, ječmen,
jejda. Turšca, prosu,ovs.
Od krompirja sma sadil kiflčarja, merkur,
poznej pa igorja, vesna, dezire.
Japka sa bla: beličnki, wosunki, mošancarji,
cesarji, rožmarin, bobuci, voščjenka. Pol pa jonatan
pa ontarijo.
Hruške sa ble: moštnce, tjepke pa ane debjele.
Dol spodi je stala ana, ke sma nem djal rusuke,
ta star oča je z Rusije parnjesu cepove,
ke j z ujetništva šov damu.
Lanu ni bel več, pajštaba se j pa še sledila.
Imil sma lipa za čaj, niki suhih čišp pa orihu.
Od kuhe sma sjal pejsa, korejne, koleraba.
Ke sma skopal ta zgvojdn krompir pa še ripa. Ripa
sma naribal v čebar, glih tok ket zejle.
Mlatil sma ročn, s cipam, gruntarji sa pol
imel tud gepl. Vil sma z vivnkam.
Golcal sma pozim, lohk pa tud med
šmarnm mašam. Za darva pa za na žaga.
Otroke sma dilal ponoč. Pil sma
mošt pa šnopc. Včas tud vin.
Redil sma žvina pa drobnica. Ani
tud prošiče, kure, race, guse, pave, zejce.
Fural sma s kojnam, volam. Breje krave
nisa ble za vprejžt. Boki sa bel favlasti.
Par hiš sa bel pos, mački pa še
kešna druga ževav, če ja j
kdu h hiš parnjesu.
Otroc sa mogl dilat, pa tud
v šula sa hodil. Kjer je znov
brat, je jemu kešne cajtnge. Pa večjernce
od Mohorjove družbe.
Če se je kdu ženu, sa špilal na harmwonke,
klanjet pa bompardwon. Ke sma bel pejani,
sma plesal pa pil. Včas sma se skrigal pa stovkl.
Kjer je biv vesjev, je vrisku pa klobuk postran nosu.
Umarl sma od kapi, plučnce, sošice,
kešne druge bolizn, poznej pa tud za rakam.
Kjerga j ubil, kjer se j pa sam vjentu.
Med sebwoj se nisma vlik pobival. Če j bla
vojska, mal več.
H maš sma hodil ob ndejlah.
Ta vjelki praznki sa carkvjeni, daržavnih
nisma praznoval.
Litna j bla včas dobra, včas pa bel švog.
Vsak politje j udarla kešna strila, al je pa kjer
kjerm zakuru. Če j bla twoča, je nardila
vlik škwode, glih tok ket suša.
Za ist je bel zajdne cajte dost.
Če j biv kdu hud, je kljev, če se j bav,
je pa molu.
Šl nisma nkamar, som tud nisa vlik hodil.
Če j biv kešn nezakwonsk otrok, sma mu
dal imje Ivan.
OD ZVIZD
Če se marbit va srječala,
če bova kej gourla,
jest ana stvar te prašu bom,
jest neki ti m povidu.
A viš ti za tist drev tam zad,
ke zvizde gor zoreja,
pa kok se svitja u tišin,
pa kok šele dešeja.
Ref.:
Nocwoj pa ti le pejd z menwoj,
de bova zvizde brala,
jest jih u škundra bom dajav,
ti mi dol natla jih boš metala.
Pod nuč va sarne pasla,
ukop jih va gonila,
če paršle čarne mogla v ja,
jih stran bova podila.
Ref.:
Nocwoj....
Pov zvizd bo mojih, pov pa tojih,
vse va vkop imila,
če kešna se utarnila bo,
ja nzaj va nalepila.
V PETIH MENUTAH
V petih menudtah
sm se zalubu,
pa sm že misnu,
de ja bom dubu,
sm pism napisu,
ga hitar poslov,
se mi je zdil prov...
Je paršla nedejla,
sm kombi uzjev,
h ne sm se pelu,
sm zlo biv vesjev,
sm worglce špilu,
sm pismce piiv-
že na dvorišu sm biv.
Dala mi je kofe,
dala mi je smjetana,
dala mi je kekse,
dala mi je pir,
dala mi je vse -
sam sama sebe ne...
Se j bel prelep,
de be bel ris,
sm šov kar damu,
avtobus sm uzjev,
sm se pelu v Leskovca,
sm napisu ta bluz -
če že ljubjezn je skuz.
DEKLE VOJAK NA PRWOB
Je h Rwožman paršu pism tak,
de mogu bo sovdata dat,
pa nima benga lipga sina,
pa lipih ma devjet hčera.
Ljenka zala, ta najmlaj hči,
očjetu zdej prav pa govari:
»Oča, pejte vi v Ridn lip,
kupte kojna naguga,
tud puša, sablca:
na konc bo imila panglc zlat,
glih kukar ga ma viš sovdat.«
Oča j šov v Ridn lip,
kupu j kojna naguga,
kupu puša, sablca:
na konc je imila panglc zlat,
glih tak ket ga ma viš sovdat.
Se j Ljenka hitar usunknna,
na kojna j hitar smuknna.
Je Ljenka deleč jahala,
deleč, v pule ravn, deleč preč.
Viš sovdat v lin stoji,
tok prav pa govari:
»Som podi se Rwožmanu sovdat:
za žjensk ževot je premočan,
za mošk ževot je pa prelip;
medrug ga sprwobat mworema.
Pelima ga h kwojnskm uzdam kje:
če je ris tu mošk ževot,
bo uzde rad prebiru;
če pa je tu an žjensk ževot,
še pogljedu ih na bo.«
Una uzde preberala je,
sojm kojnu ana kopila je.
Viš sovdat še govari:
»Medrug ga boma še skušal,
mu boma štejnge z lujam namazal:
če j tu ris an žjensk ževot,
bo gor pa dol po štejngah šov,
pa prov mil se bo zavjeku;
če j pa tu an mošk ževot,
bo gor n dol po štejngah šov,
pa zašejntu bo naglas.«
Je Ljenka gor n dol po štejngah šla,
pa j na glas zašejntala.
Viš sovdat še govari:
» H men je paršu pism tak,
de boma šl vsi v pare spat,
z menwoj pa šov bo Rwožmanu sovdat.«
Ljenka prav n govari:
»Če grema, pejma le,
orožje med nama bo ležal.
Kjer mene prwobu bo,
muj orožje prwobu bo.«
Viš sovdat še govari:
»Kjer bo preplavu velika voda,
velika voda, voda Donava,
spjet bo pol damu lohk šov.«
Preplavala j una velika voda,
velika voda, voda Donava.
Ke j parplavala unkrej vode,
snjela ja kapa dol za glave:
po harpt sta padl ji dvi kit,
oj kitic dvi, ket gajžl dvi.
Viš sovdat še govari:
»Do zdej si bla muj barhk sovdat,
od zdej pa moj žena boš.«
»Kar je rečen, je narjen,
jest pa zdej damu bom šla,
mam dama jest grunte tri,
pa tud gouršiga ket s ti!«
Komentarji
komentiraj >>