Pazite, odštevamo! Deset, devet, osem, sedem, šest, pet, štiri, tri, dva, ena: Abbas Kiorastami je Irancem na platno zopet postavil kulturološko ogledalo, imenovano Deset, s pomočjo katerega je drzno izpostavil aktualna pereča vprašanja.
Pazite, odštevamo! Deset, devet, osem, sedem, šest, pet, štiri, tri, dva, ena: Abbas Kiorastami je Irancem na platno zopet postavil kulturološko ogledalo, imenovano Deset, s pomočjo katerega je drzno izpostavil aktualna pereča vprašanja. V desetih slikovnih poglavjih nas dobesedno pelje skozi zgodbe, ki se neposredno dotikajo vprašanja pravic in dolžnosti iranskih žensk. Povezovalni element je že znan Kiorastamijev simbol, avto, ki ima veliko vlogo. Tokrat ga vozi ženska, ki si utira pot proti emancipiranosti.
V desetih poglavjih se soočimo z žensko, ki je zavoljo kariere zapustila svojega moža, posredno s tem pa je zgubila tudi stik s svojim sinom. Film se prične nekako skrivnostno, saj kamera nepremično snema zgolj iz enega kota in je v dialogu med materjo in njenim sinom usmerjena samo v dečka. Med njima se odvija besedni boj, ki izpostavlja materine neizpolnjene dolžnosti. Otrok se trmasto postavlja zase in ji očita svobodno odločitev. V Iranu namreč ženska pridobi moč, da se loči, le v primeru, da svojega moža razglasi za džankija ali izjavi, da jo pretepa.
Imamo torej dve možnosti za prekinitev zakonske zveze in dva zorna kota kamere, ki se skozi ves film menjavata, sta bodisi usmerjena proti šoferki, bodisi proti sopotniku. Mati prevzema vodilno vlogo in v svoj avto vabi različne ženske, ki odpirajo različne plasti zgodbe o političnih in družbenih pravicah žensk v Iranu. V filmu se pojavi podoben režiserski pristop kot v Okusu češnje, v katerem glavni protagonist v svoj avto vabi naključne mimoidoče, ki bi ga hoteli ubiti, saj koran prepoveduje samomor.
Poleg družinske tematike in odnosa med moškim in žensko se Kiorastamijev film Deset dotika še druge plasti tega odnosa, to je prostitucije. Pomemben njegov prispevek v tem delu je vsekakor pridiga in moraliziranje na podlagi greha, ki ga ustvarja prostitutka, ki prisede sredi noči. Režiser pa gre na tej točki še korak naprej od polemiziranja prodaje tovrstnih užitkov in odpre vrata tudi morebitnim homosekseualnim nagnjenjem šoferke, matere, saj ta prostitutko namreč skuša prepričati, naj si predstavlja, da ji je ustavil moški. Ker se dama noči s tem ne strinja, raje izstopi iz avta. Za njo pa se zapodi tudi kamera.
Kamera le enkrat samkrat pokuka ven iz avta, in to v ključnem momentu. Prostitutka po desetih zapovedih odkoraka iz avta in tako vprašanje o pravicah iranskih žensk iz zasebnega prestavi v javno, politično sfero. V vsebino filma se neizbežno vmeša tudi cerkev, ki si prizadeva le še k večji represiji s feredžami pokritih iranskih prebivalk. Prostitucija zbeži iz konteksta o pravicah žensk, saj je Kiorastami ne more obravnavati enakovredno z osnovnim problemom odnosa do žensk. Četudi skozi celoten film velikokrat slišimo besedo seks, s katero se režiser bliža seksualni revoluciji, mu prostitutka vendarle pobegne in spremeni koncept snemanja. Tukaj Kiorastami morda opozarja na luknjo v sistemu, iz katere uhaja ženska podrejenost.
Iranski režiser Abbas Kiorastami se posveča aktualnim dilemam in jih na ogled postavlja pred kamero. Išče luknje v sistemu in jih projicira na platno. V intervjuju za revijo »Film Comment« je podal izjavo, da je današnji film vse bolj pornografski, saj gledalcu razkrije prav vse in mu s tem odvzame možnost kreativnega sodelovanja, dopolnjevanja tistega, kar mu podaja režiser, z lastnim dojemanjem. Preživetje filma vidi samo v tem, da je poetičen. Da postane film, ki kaže, ne da bi pokazal. Tokrat se je v filmu Deset tega vodila poslužil precej simbolno in ni posegal v poetične sfere.
Abbas Kiorastami je izjavil, da je ustvarjanje, bodisi slike ali filma, kot pobeg iz realnosti, rekonstrukcija realnosti. S filmom Deset je skušal bežati iz iranske realnosti in hkrati na tlečo žerjavico priliti olja ter skušal osvestiti in pretresti družbeni pogled na podrejeno vlogo ženske. Vsekakor je v njegovih filmih tudi kanček aktivizma, saj skuša gledalcem trkati na zavest in jim odpirati razsodni čut, namesto da bi slepo sledili tradicionalnim pogledom. Kiorastamijeva ženska je usodo že prijela v svoje roke in spretno vozi, seveda pa je njen maneverski prostor omejen.
Po zgodbah o pravicah iranskih žensk je krmilila Vesna V.
Komentarji
komentiraj >>