Ponedeljek, 15. 3. 2004
SanaBi
Od jutri ob pol devetih zvečer dalje bo celotna druga polovica marca v Kinoteki v znamenju Ermanna Olmija. Štirinjast celovečernih filmov, med njimi tudi najdaljši, več kot triurni, film Drevo za cokle, za katerega je v Cannesu leta 1978 prejel zlato palmo.
Napovedujemo retrospektivo verjetno najbolj spregledanega in zanikanega italijanskega režiserja, Ermanna Olmija. Pravijo, da ni imel veličine kot Fellini, Visconti, Pasolini in Bertolucci, čeprav se bo ravno obratno kaj kmalu pokazalo. Za tiste, ki ne veste, kam bi ga umestili časovno: rojen je bil leta 1931 in spada v generacijo po Feliniju in pred Bertoluccijem. Za seboj ima več kot 50 celovečercev, dokumentarnih in televizijskih filmov. Lani je, pri svojih 72 letih, končal film z naslovom Cantando Dietro I Paraventi in kljub mnogim boleznim še ni čutiti, da je to njegov zadnji.
Bil je človek, ki se je že v šestdesetih spopadal s temami, o katerih pri nas danes govorijo branjevke na tržnici. Kapitalizem, ki nas vse počasi golta vase. Osrednji liki so bili delavci. Brez kančka vzvišenosti se jim je posvečal kot budni in vztrajni poslušalec. Pomembna je bila le njegova prisotnost, v katero nas bo zvlekel tudi do 40 let kasneje. Nikoli ni bil moderen, zato nikoli ni zaslovel. Tega se je tudi na vse pretege otepal. Očitno je želel ostati delavec – obrtnik filmske umetnosti, ki si mora vedno znova izbojevati svoj obstanek. In prav zaradi tega, ker ni nikoli zaslovel, nikoli ni zaznamoval le določenega obdobja temveč je bil aktualen v vsakem obdobju posebej.
Prvič so Olmija na našem velikem platnu lahko videli naši starši leta 1970. In moralo je miniti celih 34 let, da je k nam prišla retrospektiva skoraj vseh njegovih igranih filmov. To se je zgodilo v morda najmanj primernem času, če omenimo le Mednarodni festival dokumentarnega filma, ki se začenja danes in ki se v nekaterih primerih, kot so npr. programske usmeritve – gre za aktualne filme o aktualnih temah, spogleduje z enako problematiko, le da v drugem času.
Retrospektivo bo zaznamoval otvoritveni film, ki je tudi njegov prvi celovečerni film: Čas se je ustavil iz leta 1959. V njem sta glavna lika študent in delavec, ki morata v času zime, ko vsi delavci odidejo v dolino, paziti na gradbišče jezu ter se hkrati spopasti eden z drugim, časom in človeštvom.
Od jutri ob pol devetih zvečer dalje bo celotna druga polovica marca v Kinoteki v znamenju Ermanna Olmija. Štirinjast celovečernih filmov, med njimi tudi najdaljši, več kot triurni, film Drevo za cokle, za katerega je v Cannesu leta 1978 prejel zlato palmo.
Restrospektive Ermanna Olmija v Slovenski kinoteki se veseli Sabina Đogić.
Komentarji
komentiraj >>