Je še kdo opazil, da svet postaja čedalje bolj podoben Palestini? Na eni strani imamo teroriste, ki za svoja dejanja trdijo, da so odgovor na imperialistične vojne zoper njihove države. Na drugi strani pa imamo zahodne velesile, ki v imenu vojne proti terorizmu vršijo invazije na obubožane države, ki zraven še slučajno plavajo na nafti. Dejanja prvih in drugih imajo le eno skupno stvar – za seboj puščajo na stotine ali tisoče mrtvih civilistov po celem svetu. Mar je to ta globalna vas, o kateri je bilo toliko govora v 90-ih letih prejšnjega stoletja?
Teroristični napad, ki je v četrtek šokiral Španijo in širšo svetovno javnost, je realna podoba sveta, v katerem živimo. Vizije napredka, blaginje in miru, ki so jih svetovni voditelji propagirali ob prehodu v 21. stoletje, hitro izginjajo v ognjenih zubljih, dimu, krikih nemočnih in splošnem kaosu.
Je še kdo opazil, da svet postaja čedalje bolj podoben Palestini? Na eni strani imamo teroriste, ki za svoja dejanja trdijo, da so odgovor na imperialistične vojne zoper njihove države. Na drugi strani pa imamo zahodne velesile, ki v imenu vojne proti terorizmu vršijo invazije na obubožane države, ki zraven slučajno plavajo na nafti. Dejanja prvih in drugih imajo le eno skupno stvar – za seboj puščajo na stotine ali tisoče mrtvih civilistov po celem svetu. Mar je to ta globalna vas, o kateri je bilo toliko govora v 90-ih letih prejšnjega stoletja?
Teroristični napad na madridske jutranje vlake je ubil okoli 200 ljudi, med katerimi je bila velika večina delavcev na poti v službo. Še preden se je polegel dim in so prešteli vse mrtve, je španski premier Aznar pohitel z izjavo, da za napadi nedvomno stoji Eta in nihče drug. Njegovemu stališču sta se povsem nekritično pridružila tudi notranji minister Acebes in zunanja ministrica Palacieva.
Zakaj je španska vlada pri iskanju storilcev napada na začetku izključevala vsakršno drugo možnost razen Ete, je sedaj že jasno. Drama se je namreč odvijala na vrhuncu predvolilne tekme. Če bi se izkazalo, da je 200 Špancev moralo umreti zato, ker je Aznar Španijo direktno vpletel v Bushevo vojno proti Iraku, bi se njegovi ljudski stranki na volitvah slabo godilo. In na koncu se tudi je. Ne pozabimo namreč, da je večina Špancev nasprotovala vojni v Iraku. V njihovih očeh je Aznar vsaj posredni krivec za tragedijo v Madridu.
Aznar in njegovi ministri so pompozno obljubljali maščevanje baskovski separatistični organizaciji, ne da bi pri tem razpolagali vsaj s trohico dokaza o Etini vpletenosti v napade. Španska vlada se je z zavajanjem javnosti ne le norčevala iz družinskih članov umrlih, ki bi radi videli le to, da pred roke pravice privedejo prave storilce, temveč je iz tragičnih dogodkov predvsem poskušala čim več iztržiti na včerajšnjih volitvah. Nekaj podobnega počenja tudi Bush v svojih predvolilnih televizijskih spotih, v katerih na splošno zgražanje sodržavljanov manipulira z dogodki 11. septembra 2001.
Aznar, Bush pa tudi Blair, Berlusconi in tako naprej so – milo rečeno – nemoralni ljudje, ki sami sebi dajejo kompetence za vodenje globalne svete vojne proti terorizmu. Mar sploh še koga preseneča, da je na svetu vse več vojn in nasilja?
Španske volilke in volilci se niso pustili zavesti in so Aznarju včeraj spodmaknili rdečo preprogo, ki vodi do vladarskega stolčka. Oblast v državi je tako prevzela socialistična stranka z Josejem Zapaterom na čelu. Gre za izjemno zanimiv razplet, ki bo za seboj pustil določene globalne posledice.
Zapatero je namreč v predvolilnem času obljubljal, da bo v primeru prevzema oblasti takoj umaknil španske vojake iz Iraka. Glede na to, da Zapaterova stranka dobila volitve zaradi kaosa, ki je sledil napadom v Madridu, lahko tu govorimo o prvi otipljivi zmagi al Kaide, ki se bori za umik vseh tujih okupacijskih sil iz arabskega sveta. Če bo novi premier držal besedo, lahko v prihodnosti pričakujemo še več terorističnih napadov, saj so dobljene bitke najboljša reklama za novačenje novih rekrutov. In tako smo spet na začetku. Vendar pa v prihodnje vsaj v Španiji ne bodo preštevali svojih mrtvih.
Britanski premier Tony Blair, ta večni optimist, je Špance in svetovno javnost poskušal pomiriti z izjavo, da bo vojna proti terorizmu nekoč dobljena. “Zmagali bomo,” je Blair malce nelagodno povedal v kamere. Njegova nelagodnost je povsem na mestu.
Svetovnega terorizma ni in nikoli ne bo mogoče izkoreniniti, vse dokler bo na svetu vladala krivica. Vzemite samo naslednji primer za dokaz. Ko so nekdanjo ameriško državno sekretarko Madeline Albright na televiziji vprašali, ali se ji zdijo sankcije proti Iraku smiselne, kljub temu da je zaradi njih umrlo pol milijona otrok, je ženska odvrnila, da se ji cena zdi upravičljiva. Ali mislite, da so njeno izjavo v arabskem svetu preslišali? In potem je tu še tista kočljiva zadeva, ki ji pravijo Guantanamo Bay. In tako naprej …
Terorizem je orožje revnih in ne le verskih fundamentalistov, kot vam dopovedujejo. Dokler bo na svetu več kot milijarda ljudi živela z manj kot enim dolarjem na dan, dve milijardi pa jih ne bo imelo dostopa do pitne vode, bo terorizem obstajal. Razvite države so globoko vpletene v ropanje tretjega sveta in tega se tam presneto dobro zavedajo. Njihovega sovraštva resda ne moremo upravičevati, lahko ga pa vsaj razumemo.
Poleg tega je treba razumeti tudi to, da živimo v informacijski dobi. Ena izmed teorij, zakaj je v 60-ih letih prejšnjega stoletja prišlo do eksplozije rasnih nemirov v ZDA, pravi, da je do tega prišlo zaradi vstopa televizije v gospodinjstva temnopoltih. Ko so v zaprtih črnskih getih preko televizije videli, kako in na čigav račun živijo bogati belci, je zagorelo v številnih ameriških mestih. Danes informacije potujejo mnogo hitreje kot takrat, in vse več ljudi na globalni ravni spoznava, zakaj njihovi otroci umirajo in kaj si svetovni voditelji o tem mislijo.
Naša globalna vas razpada in grozi ji popolno sesutje. Svetovni vladarji, ki si jemljejo pravico poveljevati vojni proti terorizmu, sami s svojo vampirsko politiko terorizem le še bolj razpihujejo. V Španiji ljudje to vedo. Če boste v kratkem odpotovali v Madrid, boste na ulicah zagotovo opazili napise, ki odhajajočemu Aznarju sporočajo: "La guerra es vuestra, los muertos nuestros!" Vaša vojna, naše žrtve.
Komentarji
komentiraj >>