Kako močna je v resnici ženska strast? Še posebej tista zatajena in zatirana. Tista prepovedana. Vemo – tako neizmerna je, da ima uničevalno moč. Tako je danes in tako je bilo včasih ... v neki hiši sredi andaluzijske vasice, kjer je imela glavno besedo neizprosna gospa Bernarda Alba.
Zgodba drame Federica Garcie Lorce je, tistim, ki vsaj malo poznajo književnost ali pa sledijo uprizoritvam naših gledališč, poznana. Bernardi umre mož, zato po pogrebu svojim petim hčeram odredi osemletno žalovanje, kar pomeni zapreti vrata hiše, pripreti polkna na oknih in se umakniti v samoto. In sicer zato, ker je taka tradicija – to je počela njena mama in mamina mama in tako nazaj. Spodobi se in prav je. A za njenih pet hčera nikakor. Dekleta, ki so generacijsko precej oddaljena, tradicije nimajo namena spoštovati in se, vsaka po svoje, upirajo materi. Žejne ljubezni iščejo vse možne načine stika z zunanjim svetom, kar pomeni predvsem moške. Njihova upornost pa je, v povezavi z materino neomajanostjo, usodna za vse. Zgodba je, zgolj fabulativno gledano, celo malo blizu kakšni telenoveli, a se na odru MGL-a izkaže za vse prej kot to.
Zgodbo španskih žensk je v roke vzel Boris Kobal in z režijo skušal zabrisati provinence Lorcovega teksta ter časovne umestitve zgodbe in prisluhniti, kaj nam ima drama povedati danes, več kot 60. let po nastanku. Univerzalizacija časa se začne pri sceni – v ozadju s pokončnim stolpom, ki z gladko okroglino sten daje občutek utesnjene zaprtosti; z rumenkasto osvetljenimi stenami, ki spomnijo na vroče sonce; in s tlemi, prekritimi z bleščečim peskom, ki se razprostira vse do konca odra in daje slutiti na brezkončnost puščave. Sredi tega, z zgolj nekaj elementi definiranega odra, je, malo zamaknjen od sredine, stol, bel in masiven. Stol Bernarde Alba, katere vlogo je prevzela Ljerka Belak in nam odlično in odločno prikazala zlom ženske, ki v začetku s svojo prezenco dominira na odru, ga obvladuje in si ga podreja. Tako kot to počne s svojo družino, ki ji ne dodeljuje nobenih pravic, razen ene – to, da jo ubogajo. Na odru stoji brezkompromisno in pokončno. In ne zavedajoč se, kaj se v resnici dogaja v njeni hiši.
Pet hčera jo namreč za njenim hrbtom vse prej kot uboga. Začenši z najstarejšo Angustias v podobi Bernarde Oman, ki se, pod skrbnim nadzorom matere, pripravlja na poroko z najlepšim moškim v vasi. Naprej z Adelo, ki skrivoma ljubimka s taistim najlepšim moškim. Adela, Karin Komljanec, je najbolj odkrito ženstvena in nebrzdano strastna, od začetka odigrana s čutnostjo, podobo cvetlice, ki bi morala biti ravno zdaj najbolj dišeča in omamna na dosegu moškega, da jo utrga, in na koncu z ravno pravo mero tragičnosti, ko ta cvet neusmiljeno pohodijo. Njen propad je neizogiben, kljub zaščiti in opozorilom sestre Martirio, ki jo ima najraje. Mojca Funkl je upodobila dekle, katere zatajena čustva je odlično povezala z zunanjim, resničnim hendikepom; vseskozi upognjena se ne zravna niti na koncu, ko njena skrivnost pride na dan. Ostale ženske polnijo in dopolnjujejo igro, se ljubijo in sovražijo, prepirajo in podpirajo, na koncu pa vendarle združijo. A namesto v veselju ponovno v žalovanju.
Njihove značajske in osebnostne lastnosti primerno dopolnjujejo kostumi Alana Hranitelja, ki je ženskam, odetim zgolj v dnevne črne ali nočne bele obleke, dodal detajle, ki razkrivajo njihovo nrav. Otroško razigrana Amelia s čipkastim ovratnikom in črnimi nogavičkami, resna Magdalena z resno obleko in biserno ogrlico, neopazno preprosta Martirio, zapeta do vratu ... In Adela, edina oblečena v izstopajočo obleko zelene barve, barve narave, življenja. Glasba Boruta Praperja je ob njenem padcu srhljiva in močno doneče zareže v konec ter ustvarja srhljivo boleče vzdušje, skozi igro pa podpira zunanje dogajanje: klepanje kos, vzklike moških, večerno tihoto in petje čričkov.
Odločitev režiserja, da na oder postavi zgolj devet žensk od izvirno 16-ih plus 250-ih žalovalk, se je izkazala za izjemno dobro, saj očiščuje oder in daje možnost za zgolj slutnjo moške prisotnosti, ki pa je izjemno močna in daje drami izviren učinek. Ta navidezna praznina na odru pa daje tudi prostor za prikaz zatajene, frustrirane seksualnosti vseh bitij, ne zgolj žensk. Brezčasnosti in identifikacije z zdajšnostjo vendarle ne doseže, saj je drama premočno vpeta v kronotop vročine, andaluzijske zemlje in časa španske inkvizicije. A tako je tudi prav. Ker je ravno zato ohranjena poetičnost drame. In zgodbe, ki je malce pa le zapisana po motivih iz Lorcovega resničnega okolja, kar ji daje pristnost in izkazuje genij pesnika, čigar dramo so odlično uprizorili na odru Mestnega gledališča.
S priporočilom za ogled tokrat malo resnejše drame je recenzijo napisala
Katja Križnik.
Komentarji
komentiraj >>