Tudi vizni režim proti Azerbajdžanu in morebiti ostalim kaspijskim državam nima resnih možnosti, da bi zaustavil prodor Nata v tej regiji. Vedeti moramo predvsem dve stvari. Prvič, Rusija je s svojo zgrešeno varnostno politiko sama zapravila možnost vplivanja na razmere v Centralni Aziji. Vsi njeni vojaški projekti, razen »Organizacije za kolektivno varnost«, ki pa je omejena predvsem na Kazahstan in Kirgizstan, so propadli in Rusijo pripeljali v slepo ulico. NATO izjemno taktično izkorišča nastali vakuum. Drugo dejstvo pa je to, da si kaspijske države same želijo članstva v Natu, ker v njem vidijo določeno stopnjo varnosti.
Rusija, edina pravna naslednica bivše Sovjetske zveze, ki se je neslavno sesula sama vase in se razletela na ogromno novih držav, je še vedno ohranila nekdanje imperialistične težnje na kaspijskem območju, ki po novem velja za nekakšno rusko dvorišče. Eden od dokazov za to je dolgoletna okupacija Čečenije, skozi katero slučajno vodi eden izmed pomembnejših ruskih naftovodov. Toda časi se nezadržno spreminjajo in v kaspijsko regijo prihajajo novi svetovni vladarji pod zastavo NATO pakta. Ruski nacionalni interesi na dvorišču so tako čedalje bolj ogroženi, zaradi česar v Kremlju zadnje čase nejevoljno škrtajo z zobmi. Poglejmo si stvari od blizu.
Bivši generalni sekretar Nata, George Robertson, je julija prejšnje leto krožil po kaspijskih državah in se ob obisku Kazahstana s predstavniki tamkajšnjih oblasti dogovoril o postavitvi dveh Natovih zračnih oporišč v državi. Prisotnost NATO baz v tej bivši sovjetski republiki bo direktno spodbijala ruski vpliv na tem področju. NATO bo namreč prvič dobil možnost nadziranja skoraj celotnega zračnega prostora Centralne Azije.
Problem je nadvse kočljiv, če vzamemo v ozir, da je država Kazahstan članica »Organizacije za kolektivno varnost«, katere pobudnica je bila ravno Rusija. Tu se tako odpira predvsem vprašanje kompatibilnosti Natovih baz z interesi organizacije za kolektivno varnost. Organizacija je sicer večkrat poudarila odprtost za varnostno sodelovanje z nečlanicami, vendar pa je malo verjetno, da je v svoje načrte vključevala sodelovanje z zvezo NATO. Prav tako je še manj verjetno, da se bo NATO pri širjenju svojega vojaškega vpliva na območju kaspijske regije oziral na interese »Organizacije za kolektivno sodelovanje«, kar seveda najbolj jezi uradni Kremelj.
Do sedaj ni bilo videti nobenih otipljivih poskusov rešitve zapleta. Ravno nasprotno. Problem se širi in zajema vse več kaspijskih držav. Izrazit primer je Gruzija, ki je svoj zračni prostor odprla za Natova vohunska letala tipa AWAC. Do sedaj so ruski radarji na južni meji Rusije zaznali že več kot tisoč poletov Natovih letečih 'špijunov'. Uradni Kremelj je zoper sumljive namere severnoatlantskega zavezništva že večkrat protestiral in Gruzijo obtožil, da s svojim podrejanjem zahtevam Nata le še bolj poglablja že dovolj napeto ozračje v kaspijski regiji.
Toda tudi to ni ustavilo ali vsaj upočasnilo Natovega vojaškega prodora na kaspijsko območje. Daleč od tega. Zveza NATO je decembra lani v glavnem mestu Azerbajžana, Bakuju, organizirala konferenco, ki je imela zgolj en cilj – razširiti sodelovanje NATO pakta z bivšimi sovjetskimi republikami. O pomembnosti konference v Bakuju priča tudi dejstvo, da so se le-te udeležili tudi častniki armenskih vojaških sil. Armenija je namreč že dolga leta v konfliktu z Azerbajdžanom. A pod Natovim dežnikom so vsi tovariši.
Rusija je srečanje med paktom NATO in predstavniki kaspijskih držav v Bakuju vzela zelo resno. Ko pa je prišla na dan še novica o nameri ZDA, da bodo v Azerbajdžanu postavile svoje vojaške baze, je Kremelj Bakuju zagrozil s političnimi protiukrepi. Rusija bi namreč utegnila proti Azerbajdžanu uvesti vizni režim. Gre za močno grožnjo, če upoštevamo, da kar dva milijona azerbajdžanskih prebivalcev dela v Rusiji.
Toda tudi vizni režim proti Azerbajdžanu in mogoče tudi ostalim kaspijskim državam nima resnih možnosti, da bi zaustavil prodor Nata v tej regiji. Vedeti moramo predvsem dve stvari. Prvič, Rusija je s svojo zgrešeno varnostno politiko sama zapravila možnost vplivanja na razmere v Centralni Aziji. Vsi njeni vojaški projekti, razen »Organizacije za kolektivno varnost«, ki pa je omejena predvsem na Kazahstan in Kirgizstan, so propadli in Rusijo pripeljali v slepo ulico. NATO izjemno taktično izkorišča nastali vakuum. Drugo dejstvo pa je to, da si kaspijske države same želijo članstva v Natu, ker v njem vidijo določeno stopnjo varnosti.
Pričakovanja kaspijskih držav, da jim bo NATO prinesel varnost, so pravzaprav dokaj smešna. Res je, da je Rusija potisnjena v defenzivo, toda s svojega dvorišča se ne misli umakniti za nobeno ceno. Merjenje moči z NATO paktom se je šele dobro začelo. Najbolj svež dokaz tega sta Gruzija in njena uporniška provinca, Adžarija. Prvo oborožuje NATO, slednjo pa vojaško pospešeno podpirajo Rusi. Kaspijsko območje je tako postalo to, kar je za časa Hladne vojne že bilo, geo–strateška šahovnica, na kateri svoje moči tokrat merita Rusija in zveza NATO. Kam bo to privedlo, pa ostaja odprto. Pustimo se presenetiti.
Komentarji
komentiraj >>