V ponedeljek je plesna predstava Poziv afriške skupine Salia nї Seydou otvorila Festival zahodnoafriške kulture, ki bo do sredine julija potekal v Cankarjevem domu.
V ponedeljek je plesna predstava Poziv afriške skupine Salia nї Seydou otvorila Festival zahodnoafriške kulture, ki bo do sredine julija potekal v Cankarjevem domu. Organizator se je potrudil in nam že pred začetkom v predverju pripravil nastop slovenskih Afričanov na bobnih, ki jih je spremljala plesalka Maša Knez. V dvorani so sledili trije izčrpni govori z obilo zahval vsem sodelujočim pri organizaciji. Zmagovalca v tej kategoriji pa sta bila prav gotovo afektiran govor afriške Slovenke Sonje Porle in poskočna prevajalka, ki smo jo razumeli težje kot angleško govorečega afriškega pesnika.
Afriški sodobni ples smo imeli priložnost videti že v treh miniaturkah, ki jih je gostil lanski festival Mladi levi. Tudi tokratna predstava, nastala v letu 2002, v veliki meri črpa iz tradicionalnega plesa in afriške glasbe. Kljub temu presega že videne vzorce tradicionalnega plesnega giba in uspešno odkriva nekaj svežega. Že ustaljenemu tandemu avtorjev Salia Sanou in Seydou Boro, ki prihajata iz Ouagadougouja, glavnega mesta Burkine Faso, se je tokrat pridružil tudi plesalec Oussčni Sako. Poziv je četrti projekt, ki je nastal pod okriljem skupine Salia nї Seydou. Z njim sta avtorja le še bolj okrepila svoj vodilni položaj močnih afriških ustvarjalcev na mednarodnem plesnem prizorišču.
Krivično je poimenovanje, da je Poziv le plesna predstava, saj imata v njej glasba in ples skoraj enakovredno vlogo. Štirje glasbeniki vsak na svojem koncu odra med seboj in s plesalci ves čas ustvarjajo komunikacijo. Ta niha od nežnih plesnih soliranj do energičnih skupinskih točk. Trije natančni in izurjeni plesalci šestdeset minut vzdržujejo konstanten ritem predstave, ki se na trenutke pospeši in nato zopet umiri.
Prizori se v prehodih subtilno prelivajo, v veliko pomoč pa jim je glasba. Ta je tako vpeta v način življenja, da ni pojav glasbenikov na odru pravzaprav nič tako posebnega, kot se to zdi nam.
Že uvodni del, kjer gledalci opazujemo le gibanje golega, popolnega hrbta enega od plesalcev, nas popelje v drugačno deželo, kjer čas teče počasneje in kjer se prav nikamor ne hiti. Ta občutek se med predstavo le še okrepi. Glede na naslov Poziv, bi morda lahko pričakovali nekaj bolj energočnega, divjega in prvinskega, vendar pa dobimo pravo nasprotje. Počasnost dogajanja nas na trenutke celo uspava.
Gib je čist in v največji meri temelji na pregibih hrbtenice. Med gledanjem tako ne moremo mimo številnih pokrajin, ki jih rišejo natrenirana črna telesa plesalcev. K še večji tenkočutnosti celotne predstave prispeva topla in šibka osvetlitev odra. Občutek poznega poletnega večera se stopnjuje in na koncu razpusti v aplavz. Poziv je sanjava predstava, kjer se sodobno na originalen način prepleta s tradicionalnim.
O afriških plesalcih je sanjala Tamara Langus.
Komentarji
komentiraj >>