Zibajočemu je tako avditor prebral obsodbo, nakar ga je po običaju vprašal: »Ali ste razumeli?« A namesto odgovora, je tokrat mučno tišino pretrgal kar Jakin gromki prdec. Nihče od prisotnih se ni mogel vzdržati vsaj hihitanja. Zavezanih rok in prevezanih oči, se mu je klečečemu guganje še toliko poslabšalo, da sem se bal, da ga bodo strelci zgrešili. A je bilo za Jako na srečo vojne konec že trenutek za tem, ko je častnik zaukazal svoj »Feuer!«
Prva svetovna vojna je bila tako velika neumnost, da je sodobniki enostavno niso mogli dojeti. Množice vojakov so padale za nekaj kvadratnih metrov zemlje in za slavo in prestiž svojih držav, ki so tako pokazale svoj zverinski obraz. Oblast pa ni ubijala samo na fronti. Ljudi je srečalo svojo usodno svinčeno kroglo kar v zaledju, največkrat zaradi malenkosti, za katere ne bi dobili v mirnem času niti tedna zapora.
Na Slovenskem ni bilo nič drugače. Pod vplivom izrednih razmer je v Ljubljani 6. marca 1915 začelo delovati vojaško sodišče na temelju razglasitve naglega sodstva za Kranjsko, ki je poleg vojakom bilo dolžno soditi tudi civilnim osebam za dejanja, ki naj bi ogrožala Avstrijsko državo v vojni. Izrekalo je smrtne obsodbe, ki so jih izvrševali na vojaškem strelišču pod Golovcem, na zloglasnem Suhem bajerju. Natačno število usmrčenih na Slovenskem v obdobju prve svetovne vojne najbrž ne bo nikoli natančno znano. Ivan Lah tako navaja 23 žrtev, tržaška Edinost 28 usmrčenih, vsekakor je napačna trditev o 469 ustreljenih v slovenskih deželah, ki je nastala kot protiavstrijska propagandna izmišljotina.
Tako je še vedno edini zanesljiv vir o izvrševanju smrtnih sodb, vsaj na ljubljanskem območju, psihiater Ivan Robida, ki je bil kot zdravnik prisoten pri večini usmrtitev. Z začetkom vojne je vojaško-zdravniški kor z njegovimi nalogami v Ljubljani nadzoroval dr. Geduldiger, sicer navihan in godrnjajoč, v bistvu pa dobrohoten in uvideven možakar. Nekega dne je tako le-ta gospod dal k sebi poklicati Robido in mu s pridihom črnega humorja dejal:
»Za jutri sem te komandiral k neki eksekuciji. Saj si zdravnik za živce, torej ti to menda ne bo škodovalo.«
S tem je bila njegova usoda eksekucijskega zdravnika, ali bolje mrliškega oglednika, kot se je sam izrazil v svojih spominih, zapečatena.
Po pričevanju Robide je bilo izključeno, da bi četni oficirji koga pomilostili. V strahu, da jih ne pošljejo kot vojake na fronto, so storili vse kar so mogli, da so obtoženca obsodili na smrtno kazen, s čimer so na nek način skušali opravičevati svojo prisotnost v zaledju. Še pomembnejše pri tem pa je bilo dejstvo, da je vse dvomljivejše razprave vodil in kontroliral polkovnik-avditor slovanskega rodu Bubelik, o katerem Robida pravi:
Bubelik je bil mož naravnost sadističnega razpoloženja. Grozil je bolj ali manj prikrito porotnim oficirjem, teroriziral je žandarje, vojake in priče, ko jim njihove sodbe ali pričevanja niso bila po godu, celo jaz se njegovim izbruhom nisem mogel izogniti.
Kot že rečeno, se je glavna razprava vedno začela v dopoldanskih urah. Končala se je že okrog poldneva, nakar se je kar-se-le-da ceremonialno razglasila sodba, ki je bila ponavadi seveda najstrožje stopnje. Robida se sicer ne spušča v podrobno opisovanje samega sojenja ter razglasitve sodbe, a se mu je ta spremljajoča ceremonija zdela precej smešna. Pri izreku obsodbe bi tako moral ceremonialno vzdušje spremljati in vzbujati tudi trobentač:
»Pa ker jih ni bilo, je šlo, dasi nekoliko manj smešno-resno, brez njih.«
Samo sojenje se je izvajalo v šentpetrski vojašnici, kjer je bil tudi vojaški zapor. Od tod pa je ponavadi vodila le ena pot: »do vojaškega kareja pred kasarno in ž njim potem na Suhi bajar.« Ker se je po zakonu prekega sodišča, morala kazen izvršiti že po preteku dveh ur po izreku obsodbe, je bila ura usmrtitev ponavadi nastavljena za ob treh popoldne.
Eksekucijskemu vodu, ponavadi kakih 80 vojakov, naj bi praviloma načeljeval sodnik-avditor na konju, poleg njega naj bi hodil zapisnikar, potem nekateri nižji oficirji in na koncu sprevoda še zdravnik. Samih strelcev v Ljubljani, zanimivo, k temu dejanju ni bilo potrebno komandirati, javljali naj bi se rade volje kar sami. Pazilo se je le toliko, da so bili to mirni in hladnokrvni ljudje ter dobri strelci, na frontah že preizkušeni bojevniki, vajeni potokov krvi, ki so se iz takšnih ali drugačnih razlogov spet vrnili v Ljubljano. Za javljanje k temu poslu jih je nedvomno pritegnila tudi morebitna začasna odgoditev vrnitve na bojno polje, a je vseeno dokaj presenetljiv visok odstotek interesentov, čemur se Robida odkrito čudi:
Pri neki četi, se je za streljanje prostovoljno javila kar tričetrtina vseh vojakov.
Vsekakor je vojna vihra, kot vsakršno večje krizno obdobje, med drugim vplivala tudi na splošno občutje do uradnega usmrčevanja. Vzdušje prizorišča usmrtitev tega obdobja se je bistveno razlikovalo od prejšnjih krvavih časov. Medtem, ko so nekdaj te spektakle množično spremljale prave čustvene drame, bodisi v obliki izražanja jeze in sovraštva, bodisi krikov obupa svojcev in prijateljev obsojenca, so zdaj to nadomestili resignirani in topi pogledi malodane vseh udeležencev. Očitno se stvari nekoliko obrnejo, če družba že živi v nekem brutalnem času vsesplošne morije.
Pričevanje našega Robide to zelo dobro potrjuje. Vsi obsojenci naj bi umirali brez hrupa in kakih večjih čustvenih izbruhov:
»Vdani v neizprosno usodo, naj bi padali vsaj mirno in dostojanstveno, največ pa naravnost kar kot junaki.«
Sami razlogi za obsodbe so bili, milo rečeno, res banalni. Že prej omenjeni Butala, sicer policiji že znan kot delomrznež in že mnogokrat kaznovan potepuh, je bil obsojen zaradi zloglasnega »zločina zoper državo«. A je vse kar je naredil to, da se neke pijane noči ni mogel vzdržati, da ne bi ob srečanju z žandarmerijsko patrolo na svojem nočnem obhodu, orožnike nahrulil z:
»Eviva Italia, porchi Tedeschi!«
To pa je že bilo očitno zadosti za najstrožjo obsodbo. Ker je živel ubožno in razcapano življenje, se je odločil, da bo vsaj umrl eleganten. Robida je zapisal:
Za svojo usmrtitev se je kljub svojem potepuškem statusu, oblekel v dobro, skoraj črno elegantno obleko, za svoj zadnji denar pa celo kupil črno ovratnico in črne rokavice, češ da se spodobi tako slovesno urediti za lasten pogreb.
Duhovnika je mirno odklonil, pa tudi na poti do strelišča se z njim ni hotel pogovarjati. Po branju obtožnice, ga je skušal kurat še enkrat ogovoriti, a mu je Butala zdaj že precej zlovoljen odvrnil:
»Dajte mi že enkrat mir in glejmo, da se ta reč že enkrat konča!«
Potem si je dal mirno zavezati oči, pokleknil na vzvišek ob jarku, ter počakal na svoj trenutek. Umrl je takoj.
Kar se tiče alkoholiziranosti obsojencev, najbolj izstopa primer nekega postopača iz kamniškega območja prav tako obsojenega na smrt zaradi ponavljajočih se dezerterstev, ki mu Robida izmišljeno pravi Jaka, saj se ne mora spomniti njegovega pravega imena. Škodljivost alkohola je z njim dobila novo dimenzijo. In sicer se je možakar kot kaže neko veselo noč tako hudo napil, da ga je na koncu to stalo celo njegovega življenja:
V svoji pijanosti je namreč iz Kamnika nekako prilezel v Ljubljano, kamor pa je imel vstop zaradi nekih manjših prekrškov že prepovedan. Toda to ga sploh ni oviralo, da se je hrabro postavil po robu policaju, ki ga je prepoznal ter ustavil ob mitnici na Dunajski cesti pred Bavarskim dvorom, češ: »Kdo bo njemu branil vrniti se v mesto, ko je vendar črnovojnik.« Seveda je nemudoma sledila aretacija in sodni mlini so se po kratkem postopku krvavo zavrteli.
Na dan usmrtitve je bil Jaka že spet pošteno 'nasrkan', pil pa je tudi med samo potjo do Suhega bajarja. Na splošno je bil ves čas dobre volje, kadil je pipo, in malo pred vhodom na strelišče srečal neko dekle, kateremu je iz procesije pomahal in ji šaljivo celo zavpil:
»Hej, Mica, zdaj gremo pa dol!«
Po prihodu na strelišče je bil že toliko nadelan, da je komaj stal, se obenem bedasto režal in škilil topo okrog sebe. Robida je njegovo tragikomično smrt opisal takole:
Zibajočemu je tako avditor prebral obsodbo, nakar ga je po običaju vprašal: »Ali ste razumeli?« A namesto odgovora, je tokrat mučno tišino pretrgal kar Jakin gromki prdec. Nihče od prisotnih se ni mogel vzdržati vsaj hihitanja. Zavezanih rok in prevezanih oči, se mu je klečečemu guganje še toliko poslabšalo, da sem se bal, da ga bodo strelci zgrešili. A je bilo za Jako na srečo vojne konec že trenutek za tem, ko je častnik zaukazal svoj »Feuer!«
Niti malo bojazni ali patetičnosti ni pokazal tudi nek rudar, najbrž slovenskega rodu. Obsojen zaradi dezerterstva, je tudi on odklonil duhovnikovo tolažbo. A je bil kurat spet vztrajen in ga je skušal spreobrniti še na samem morišču:
»Človek, ali se ne bojiš sodbe ne pekla, pomisli vendar!« Nakar mu rudar odvrne: »Ničesar se ne bojim, in kot socialni demokrat tudi ne verujem na kak pekel. Če pa je kak pekel, ne bom sam, dosti nas bo sodrugov zbranih!« Umrl je res kot neizprosen in trden mož.
Dosti bolj izmučen je bil videti nek starejši možakar, Hrvat po rodu, ki je ustrelil svojega tovariša na patrulji. Zločinu so spet botrovale opojne substance, in sicer sta se oba vojaka, dodeljena začasno žandarmeriji v asistenco, pred službo napila.
Na poti sta se seveda začela prepirati ter si groziti in če ne bi imela pušk, bi se najbrž le pošteno zmikastila. Tako pa je eno je sledilo drugemu in hitrejši je ubil počasnejšega. Zagovor ni pomagal prida in tudi ta drugi je za večno obležal pod streli.
24. avgusta 1915 je bil usmrčen Janez Brence, gostilničar na Dovjem, ker naj bi v začetku julija na cesti med Dovjem in Belco žalil cesarja, 23. julija pa na svojem dvorišču celo ščuval k zaničevanju in sovraštvu do cesarjeve osebe. Ni kaj, hudobno. A ne smemo pozabiti, da Brence ni bil nek tatinski potepuh, temveč znan gostilničar, čigar obsodba je vzbudila veliko kontraverznosti in splošno pozornost.
Na strelišče je prisopihal, obraz je imel rdeč, po čelu pa mu je lil znoj, ki si ga je skušal obrisati s tresočim robcem. Izgledal je zelo izmučeno ter potrto in ko so mu zavezali oči, je zaječal: »Moj bog, ustreljen bom,« ko so se mu približali strelci, pa moledujoče: »Ustreljen bom! Gospod kurat, ali mi ne morete nič pomagati?« Odgovorile so seveda puške.
Kmalu zatem, 15. oktobra je bil obsojen in ustreljen kovač tudi Janez Komar iz Radohe zaradi famoznega »zločina proti državi.« In sicer si je drznil javno izjaviti celo:
»Srbija ima prav!«
Če upoštevamo koliko takih in podobnih deliktov zoper državo ali cesarja, so zabeležile oblasti tekom vojne na slovenskem, je bilo usmrčenih s to obtožbo prav malo. Resda so bili vsi ti ljudje preganjani, a le malokoga so izključno iz teh razlogov poslali pred strelski vod, zaradi česar smemo domnevati, da so Brencetovi in Komarjevi obsodbi pomagale določene izakulisne spletke, ki pa nam na žalost niso znane.
Komar je prišel na strelišče bled, a se ni tresel, niti črhnil besedice. Mirno se je dal odvesti na svoj prostor, in na koncu umrl kot mož.
Poznan nam še je en primer, ki ga sicer Robida ne omenja, ali ga vsaj zamenjuje za neko drugo osebo, in sicer usmrtitev Jožefa Igliča, delavca v ljubljanski tovarni kleja, iz Rafoč pri Kamniku. Tega naj bi 29.marca 1916 v trnovskem konsumu dobili govoriti:
»Ves svet se meša, ves svet je neumen, najbolj pa tisti, ki cesarja poslušajo.«
Ustreljen je bil 19.maja.
Kocine zgodovine je tokrat napisal Tomaž Horvat, uredil jih je Marko Zajc, posneli pa so jih …………
Komentarji
komentiraj >>