Tokrat je naša ženska, za sodobno umetnost navdušena ekipa, k sodelovanju pritegnila kar tri moške kandidate. Matjaž Brulc sporoča, kaj ga je pritegnilo na razstavo Andreja Štularja, ki je do 28. aprila na ogled v Bežigrajski galeriji. Boštjan Bugarič pa je odpotoval v Maribor in se navdušil nad Alenom Ožboltom. V Arteriji gostimo Tomaža Kučarja, ki bo napovedal, kakšna razstava se obeta ta teden v Mali galeriji v Ljubljani. Martina poroča, kaj si lahko ogledate v galeriji ŠKUC.
Tokrat je naša ženska, za sodobno umetnost navdušena ekipa, k sodelovanju pritegnila kar tri moške kandidate. Matjaž Brulc sporoča, kaj ga je pritegnilo na razstavo Andreja Štularja, ki je do 28. aprila na ogled v Bežigrajski galeriji. Boštjan Bugarič pa je odpotoval v Maribor in se navdušil nad Alenom Ožboltom. V Arteriji gostimo Tomaža Kučarja, ki bo napovedal, kakšna razstava se obeta ta teden v Mali galeriji v Ljubljani. Martina poroča, kaj si lahko ogledate v galeriji ŠKUC.
BEŽIGRAJSKA 1: Štular
Kadar nam kdo omeni smeti, najprej naveličano pomislimo na kupe gospodinjskih odpadkov, na prepolne deponije in papirčke po mestnih trotoarjih. Obstaja tudi vse večja vrsta ljudi, ki jih smeti asociirajo na dogajanje v domači politiki. No skratka, ko čez vse to potegnemo črto, nam ne ostane nič drugega kot zgolj postan in zasmeten dolgčas. Kot je to običajno, pa obstajajo tudi izjeme, kjer kaj hitro zastrižemo z ušesi. Ena takšnih je razstava Andreja Štularja z naslovom Smeti: Izbor, ki bo v Bežigrajski galeriji 1 v Ljubljani odprta do konca aprila. Leta 1967 rojeni Kranjčan Andrej Štular je nadvse ploden in vsestranski vizualni ustvarjalec. Na tokratni razstavi se nam predstavlja s široko zastavljenim umetniškim repertoarjem; ta obsega med drugim tako stripe, slike in prostorske instalacije kot tudi izbor starejših video projektov.
Vendar avtor počne še marsikaj drugega: širši javnosti je Andrej Štular bržkone znan kot član kolektiva Strip core, nenazadnje pa tudi kot filmski avtor, fotograf in ustvarjalec lutk.
Pričujoča razstava je v grobem razdeljena na dva vsebinska sklopa. Ker je bilo Štularjevo plodno stripovsko ustvarjanje na 89,3 že predstavljeno v zadnji Stripofiliji in ker bo o njegovih videih govora kdaj drugič, se bomo tokrat posvetili predvsem njegovim asemblažnim in slikarskim stvaritvam. Tem je v Bežigrajski galeriji namenjen osrednji prostor, kar si spričo svojega učinka na gledalca, tudi zaslužijo.
Pri Štularjevih prostorskih postavitvah imamo opravka z rezultati podstrešne arheologije, kjer izbrskane artefakte naših bližnjih prednikov avtor sestavi in dopolni v novo vsebinsko in formalno celoto. V podtonu tovrstnih umetniških strategij je čutiti prevpraševanje tehničnega napredka kot tudi same potrošniške družbe, njene estetizirane umetnosti ter njene materialne kulture. Štular s svojimi stvaritvami počne prav to; funkcionalno obrabljene predmete reciklira, jih s premišljeno gesto premesti iz enega konteksta v drugega, in tako s pomočjo umetniške interpretacije razpre nova pomenska polja. Iztrošeni predmet - ali smet če hočete – ki sam po sebi dostikrat nima otipljivih likovnih vrednosti, Štular povzdigne na raven umetniškega dela, ki ni le duhovito in estetsko, ampak s svojo vsebinsko pomenljivostjo tudi še kako aktualno.
Nadvse značilne so tako na primer Kletke, kjer imamo opraviti z drugo vrh druge naloženimi ptičjimi kletkami, v katerih se namesto ujetih ptic nahajajo raznovrstni predmeti, ki vzbujajo vtis naključnega izbora. Z njimi Štular ne izpostavlja nostalgije ali celo sentimentalnosti - v ospredju stoji predvsem gola prezentacija anonimnih fragmentov preteklosti, iz katerih si lahko vsakdo sestavi lastno zgodbo.
Nikakor ne moremo mimo nadvse hudomušne serije Državljani. Tu Štular v minimalistično zasnovane ready-made inkorporira duhovite glinene karikature, in nam prepušča, da s pomočjo asociacij doženemo, katere ljudi oziroma poklice je skušal avtor upodobiti.
Za konec omenimo še Štularjevo slikarski opus, ki ga v Bežigrajski galeriji predstavlja nekaj del v mešani tehniki. Njegove slike nastajajo kot rezultat sorodnih arheoloških ustvarjalnih procesov, pri čemer ne gre pozabiti avtorjeve ljubezni do stripa. Na svojih slikah se zna Štular obregniti tudi ob aktualno realnost – nadvse pomenljiva je slika z naslovom Afganistan, kjer se po ameriški zastavi podijo divji konji.
Razstava Smeti: Izbor je tako mnogo več kot izbor smeti v galerijskem prostoru. Štularjeva umetniška predelava naših smeti priča o njegovi posrečeni in s kančkom humorja zasoljeni ustvarjalnosti, ki na vseh ravneh in v vseh oblikah nosi svojstveno avtorjevo govorico.
KIBLA: Ožbolt
Redke so vizualne stvaritve, ki dandanes na opazovalcu pustijo sled, saj se podobe večinoma gradijo na temeljih hitrih in instant konceptov. Tovrstni nestabilni objekti podob prodajajo vizualno navlako sicer grafično dovršenih, a vendar praznih obljub. V nesmislu iskanja vprašanj je težava tehnološko dovršene družbe v pomanjkanju osnovne medčloveške komunikacije. Ulice mest se zdijo popolne, svetleče izložbe pa nasprotno kažejo izpraznjenost potrošniške družbe.
V nasprotju s svetlečimi izložbami in kičastimi oglasnimi tablami, se v mariborski Kibli predstavlja razstava, zasnovana na že skoraj pozabljeni zgodbi pisemskega papirja in poštnih paketov. Alen Ožbolt napolnjuje prostor z vsakdanjimi, že pozabljenimi oblikami komunikacije, ki mu služijo kot vzporedna podoba praznega sveta potrošnje.
Znotraj galerijskega prostora predstavljajo fasado razstave kartonasti paketi EXPORT-IMPORT. V prostoru oblikujejo enostaven labirint, posebno membrano med zunaj in znotraj. Med praznino in vsebino. Interier s svojo notranjo vsebino napolni svojo navidez prazno zunanjost. Prijetno je otipati pričakovanje novega pisma, ki te čaka v nabiralniku, čeravno v umetnem svetu interiera. Spomin na pričakovanja so opomin na zgodbe, ki izginjajo in jih izpodrivajo smeti v poštnih nabiralnikih. Moč povedi posameznega pisma je edina svoboda, ki jo premore posameznik vkleščen med zidove banalnih reklam. Kartice s pozdravi iz Ljubljane na podobah iz Moskve, Varšave, Rima, Londona, so resnične toliko, kolikor v njihovo vsebino verjamemo. Podoba je lahko lažna, vsebina pa govori resnico. Verjameš ali ne, prebereš ali ne, odloči se sam.
Darila Alena Ožbolta so zavrženi predmeti prevlečeni s patino spomina, ki osmisli njihovo nerabo. Krhka kot porcelan se nahajajo v jedru interiera. Skupaj sestavljajo objekt, ki namesto na svetlečih reklamnih panojih, stoji na trdnih temeljih kartonastih škatel in ga težko zamaje še tako divja frekvenca računalniškega monitorja. Svet znotraj povezuje s svetom zunaj omara stekleničk s sporočili. Diskretna in sramežljiva ponuja izbiro sporočil, brez klikanja na miško, treba je le prebrati in vklopiti pozabljene senzorje spomina.
Naši poštni nabiralniki samevajo v družbi nekoristnih nalagajočih se reklamnih podob. V popolnosti zavajanja oči ne opazimo prahu, ki se sčasoma nabere nad navlako, tako da ne opazimo prihoda svežega pisma. Kakšna škoda, saj se z njim horizonti gle-bralca brezmejno razširjajo.
ŠKUC: Bottom Line
Prejšnji teden se je v galeriji Škuc odprla skupinska razstava treh sodobnih likovnih umetnikov. Razstavljajo Nizozemec, ki je prepoznaven pod imenom Delta, Francoz Remy Rivoire in Romunkinja Ance Bendero. Skupinska razstava nosi naslov Bottom line, udaren naslov, ki naj pomeni seveda nekaj takega kot je skrajna ali končna meja. Pa poglejmo kakšne napovedane skrajnosti ponuja trenutna razstava v Škucu in z njo trije mladi sodobni evropski umetniki.
Razstava je v celoti zasnovana okoli problema prostora. Za dela vseh treh umetnikov na trenutni razstavi v Škucu je mogoče reči, da se ukvarjajo s prostorom, njihova dela so narejena na licu mesta v sami galeriji in prav za to priložnost razstave, kar je seveda prvi in zunanji razlog za razmišljanje o temi prostora. Amsterdamski umetnik, predvsem grafiter in dizajner, z umetniškim imenom Delta, izhaja iz nekakšnega konstruktivističnega pojmovanja umetnosti in površine. Njegovo delo je osnovano na geometričnih, na zapleteno tehnološko imažerijo vezanih konstrukcijah, ki jih v prvem delu fizično konstruira na sami galerijski steni tako, da stene z njimi kolažno prelepi. V nadaljevanju prostora pa taiste motive, predelane v računalniški animaciji, projicira pod distorziranim kotom, ki na stenah galerije ustvarja trepetavo in kaotično pokrajino poljubno spreminjajočih se oblik. Osnovno občutje, ki ga sproža delo je kajpak na eni strani tista stalno prisotna fascinacija s tehnologijo in na drugi strani nekončna praznina, ki jo tehnološko-industrijsko generirano podobje ustvarja. Ta osnovni občutek je na otvoritvi prav ustrezno podprla tudi elektronska glasbena podlaga, ki je celoti dodala še primerno zvočno kuliso.
Če je prva soba povsem frenetično ubrana na nenehno naplavljanje ostrih ponavljajočih se oblik, potem sosednja soba, ki jo je obdelal Remy Revoire, morda gledalcu še pušča prostor za neko bolj mirno in intimnejše doživljanje. Na galerijskih oknih, ki jih je morda še najbolje opazovati iz ulice, je z lepilnim trakom oblikoval neprepoznaven konglomerat, sestavljen iz obrisov različnih delov letal. Notranjščino galerijskih sten pa je prelepil z manjšimi delci, tako da je pravzaprav iz ustvaril nek povsem dekorativno razgiban, prijeten, zgolj estetskemu uživanju namenjen prostor.
Zadnje delo, ki je morda v resnici še najbolj transparentno preoblikovalo tradicionalni galerijski prostor v samostojno delo, je inštalacija Romunke Ance Bendero. Obod kockastega prostora je nakazan s pingpong žogicami, pri čemer so sredine robov poudarjene z več žogicami na kupu. Ne nepomemben detajl je verjetno udrti kot na stropu tako oblikovane kocke, ki vsebinsko celotno delo zavija v enigmatično pomensko dvoumnost. Cela soba je potopljena v ultravijolično svetlobo, kar daje celoti značilen klavstrofobičen značaj.
Bottom line iz naslova razstave je tako mogoče razumeti v pomenskem zasuku, ki najbrž še najbolj zadeva bistvo vsakega od del. Prostor, s katerim se ukvarjajo omenjeni trije umetniki namreč ni spremenjen v svojem bistvu, ostaja še vedno galerija v svojem tradicionalnem pomenu, ki pa tokrat ni posodila svojih sten za obešanje že izgotovljenih in vsebinsko dokončanih del, temveč je ravno površina njenih sten postala tista skrajna meja, na kateri se manifestirajo bolj ali manj sporočilno neproblematične in neobremenjene, zatorej pa toliko bolj estetsko všečne likovne domislice. Pojdite pogledat in presodite meje svoje domišljije, razstava v Škucu bo odprta do konca aprila.
MALA: Mršnik
V studiu Arteriji danes dela družbo Tomaž Kučar. Povabile smo ga, da nam bo povedal več o razstavi Iva Mršnika, ki se bo ta tedn odprla v Bežigrajski galeriji. Več o tem pa si od četrtka, 8. 4. dalje oglejte na http://www.mg-lj.si/index.jsp.
To in nič več, smo tokrat pripravili v Arteriji. Sporočamo žalostno vest, da naslednja Arterija, oddaja, ki naj bi bila na sporedu 20. aprila, žal odpade. Znova pa bomo sveže novice iz sveta sodobne umetnosti na valove radia Študent Mara, Martina in Petja prinesle takoj po prazniku dela. Do takrat lep pozdrav in uživajte pomlad in zimo.
Komentarji
komentiraj >>