Vaško življenje v Sloveniji je poznalo nekaj iniciacijskih obredov v svet odraslih – eno takih je bilo sprejemanje mladeničev v fantovsko skupnost. V njej so se neformalno zbirali mladi neporočeni moški in skupaj preživljali svoj prosti čas. Najbolj razpoznavni znak fantovskih skupnosti je bilo večglasno petje, ki je imelo povsod po Sloveniji prav kultni status... (več...)

Vse prehode posameznika med različnimi socialnimi položaji v družbi, njegovo rojstvo, staranje in smrt, so v predmodernih družbah spremljali posebni rituali. V oddajah Cigule migule smo v preteklih tednih predstavili nekaj običajev, ki so na Slovenskem spremljali rojstvo otroka in predstavili glasbo, ki je spremljala njegovo brezskrbno otroštvo. Zdaj je nastopil je čas za dve naslednji veliki življenjski prelomnici: nastop pubertete in poroko.

Inicijacijski prehodi iz otroštva v svet odraslih imajo v tradicionalnih družbah najrazličnejše oblike: deklice ob prvi menstruaciji za nekaj dni ločijo od skupnosti na poseben kraj, dečke pogosto izpostavijo telesnim bolečinam in ritualnemu posmehu, pri nekaterih afriških plemenih je osrednji ritual prehoda obrezovanje dečkov ali deklic, spet drugje pa so v obred vključeni alkohol ali droge. Po tem stresnem obdobju je otrok sprejet v svet odraslih, dogodek pa poveča solidarnost med udeleženci rituala in okrepi skupnost.

Sodobno življenje je eksplicitne ritualne prehode v svet odraslih nadomestilo s celo vrsto drugačnih preizkušenj, ki so raztresene skozi naše družbeno življenje, npr. pridobitev vozniškega dovoljena, matura ali »zrelostni izpit« ter dosega polnoletnosti. Zanimivo je, da se »poganski« ritualni prehoda niso ohranili niti v naši ljudski dediščini, kar je verjetno posledica več stoletne tradicije krščanstva na naših tleh. Cerkev je življenje posameznika zaznamovala s svojimi obredji, npr. s krstom, birmo in cerkveno poroko, ki so na svoj način označevala postopno vključevanje otroka v cerkveno skupnost odraslih.

Vseeno je vaško življenje poznalo nekaj iniciacijskih obredov v svet odraslih – eno takih je bilo sprejemanje mladeničev v fantovsko skupnost. V njej so se neformalno zbirali mladi neporočeni moški in skupaj preživljali svoj prosti čas. Najbolj razpoznavni znak fantovskih skupnosti je bilo večglasno petje, ki je imelo povsod po Sloveniji prav kultni status. Poseben ugled so v skupnosti uživali najboljši pevci, ki so svoje sposobnosti merili v petju tretjega ali četrtega glasu – slednjega so zmogli le dobri tenoristi. Seveda je z moškimi lahko pel le fant, ki je že mutiral, tako da je bil vstop v fantovsko skupnost pogojen s puberteto. Kdor ni znal ali ni hotel peti, je bil prikrajšan za marsikatero radost vaškega družabnega življenja.

Glavno opravilo fantovskih skupnosti je bilo koledovanje, praznično obhajanje hiš, pospremljeno s petjem, s katerim naj bi ljudem prinesli srečo, ki jo izražajo voščila kolednic. Vljudnost je od ljudi terjala, da so kolednike za dobre želje obdarovali – navadno z jajci, klobaso, suhim sadjem, pijačo, le redko z denarjem. Priložnosti za koledovanje so se vrstile vse leto, vendar ne po vsej Sloveniji enako – za božič, novo leto in svete tri kralje so koledovali povsod, jurjevali in kresovali so bolj v Beli krajini, svečeniške kolednice so peli v Slovenskih goricah, florjanovske kolednice pa na Štajerskem.

Florjanovo, praznik posvečen Sv. Florijanu, priprošnjiku zoper požar in zaščitniku gasilcev bo na koledarju šele 4. maja, a imamo dober razlog, da ga za mesec dni prehitimo. Ponekod na Štajerskem je namreč ob pojedini, ki so jo priredili na Florijanovo potekal tudi obredni sprejem mladih, 18-letnih fantov v fantovsko skupnost. Vsak od fantov je moral poklekniti, na glavo pa so mu posadili trnjevo krono. Tako navaja Zmaga Kumer ob opisu fantovske kolednice Hvaljen bodi Jezus Kristus, ki je bila posneta leta 1984 v Precetincih na Štajerskem. Koledniki so najprej zapeli pesem, ki jo bomo slišali, nato pa potrkali na vrata in eden je dejal: »Dober večer vam Bog daj! Stara navada se mora ponovit, mi pa lepo prosimo mali dar od vas dobit.«

Peter Kus