Recimo, da bi v lokalu pri sosednji mizi sedela dva moška in se pogovarjala. Recimo, da vas ne bi opazila in bi bil njun dialog zato povsem spontan. O čem mislite, da bi se pogovarjala? O ženskah in seksu? O službi in zakonskih težavah? O rododendronih in smrti? O Aristotelu? Recimo, da ja. Zagotovo pa se o tem pogovarjata Harry in Sam.
Recimo, da bi v lokalu pri sosednji mizi sedela dva moška in se pogovarjala. Recimo, da vas ne bi opazila in bi bil njun dialog zato povsem spontan. O čem mislite, da bi se pogovarjala? O ženskah in seksu? O službi in zakonskih težavah? O rododendronih in smrti? O Aristotelu? Recimo, da ja. Zagotovo pa se o tem pogovarjata Harry in Sam.
Sam (Jaša Jamnik) je bolj "poduhovljena" polovica para, bere knjige tipa "20 poti k iskanju svojega jaza", je samski in s tem zelo nezadovoljen. Harry (Gregor Čušin) ima ženo in z njo ne najbolj srečnega zakona. Harry in Sam sta najboljša prijatelja in poznata se že od zdavnaj. Sta delavca (sodelavca) in sta filozofa, ki jima nikoli ne zmanjka snovi za pogovor. Večina njunih dialogov se začne z "recimo, da ..."; Harryju včasih beseda zastane, zakrili z rokami po zraku, ko mu jo Sam vrže, jo ujame in nadaljujeta dialog. Dialog o vsem mogočem in o vsem nemogočem. Bi raje imel žensko, ki bi bila zgoraj riba in spodaj ženska ali tako, ki bi bila zgoraj ženska in spodaj riba? / Če se je Aristotel pogovarjal sam s sabo, zakaj se potem temu reče Aristotelovi dialogi?/ Recimo, da si mrtev. O čem bi takrat premišljeval? Njuni pogovori so njun svet, ki je včasih smešen, včasih tragičen, vedno pa najde smisel prav v tem skupnem druženju.
Izvirni tekst "The Harry and Sam Dialogues" je delo nam manj znane ameriške avtorice Karen Ellison. Komedijo je v režisersko obdelavo vzel Gregor Čušin in jo s pomočjo sodelavcev postavil na mali oder Mestnega gledališča. Oder je, tako kot celotna predstava, Harryjevo in Samovo življenje, ki poteka med domom, službo in pubom, kar se kaže s premikanjem po teh lokacijah. Na odru so ta ves čas, le različno osvetljena, kar na prvi trenutek deluje prenasičeno, prepolno in utesnjujoče, a se kasneje izkaže za simbolno precej močno - tako kot je majhen oder, napolnjen s temi "prostori", je majhen tudi svet njunega obstoja. Življenje spremljujoča pop glasba je glasnejša med zatemnitvami (res dobesedno) , ki ločujejo prizore in dajejo igralcema čas za preoblačenje. Prav s tem preoblačenjem in večkratnim menjavanjem scen igra nakazuje časovno trajanje. Dobimo namreč občutek, da se pred nami odvrti skoraj celo leto njunega življenja.
Kar vidimo pred sabo kot sceno, materialnost, je temelj. Kar je skrito, je v dialogih. Ti razkrivajo postranske stvari in tisto nekaj, o čemer vseskozi slutimo in kar stopnjuje napetost med njima. Igralcema dobra igra uspe predvsem zato, ker ni moč zgrešiti, kako zelo uigrana dvojica sta. Z igro ustvarita svoj življenjski prostor, v katerega dovolita pokukati gledalcu. Majhnost tega gledališča se tu pokaže kot odlika, ki ponazarja mali svet, ki mu širino daje zgolj neizmerna domišljija likov - igralcev. Zato je super, če se vam uspe usesti recimo v eno od prvih treh vrst, ker šele takrat zares lahko začutite intimnost dialogov - iskric med humorjem, ko je ozračje sproščeno in bolečine med žalostjo, ko se obrazi zresnijo.
Sproščena besedna igra, prepletena z zbadljivkami in preprostim humorjem je na prvi pogled enoplastna in preprosta. A na drugi pomislek je jasno, da se v njunih dialogih skriva prenekatera življenjska resnica, ki daje njunim besedam premišljeno tehtnost in marsikateremu izmed njunih dialogov rahel priokus pelina. In odgovor na vprašanje, na kako čuden a presenetljiv način smo ljudje podobni atomom. Ja, res, atomom! Pa še na kakšno podobno domislico vam bosta odgovorila tadva izvrstna klepetača, ki ju bi lahko poslušali precej dlje kot le dobro uro, kolikor traja predstava.
Priporoča vam jo Katja Križnik.
Komentarji
komentiraj >>