Ob Festivalu kulture zahodne Afrike, Polmesec reke Niger, so pri založbi Sanje in pri Cankarjevi založbi izšli štirje prevodi zahodnoafriških avtorjev. Ta teden smo se v Kosilih nekega molja prehranjevali izključno z njimi. Danes sklop Literarna Afrika na Radiu Študent zaključujemo z zbirko pesmi Zgovorno darilo nigerijskega pesnika Niyija Osundareja, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Izbor pesmi je opravil Jure Potokar, ki je poskrbel tudi za njihov prevod.Ob Festivalu kulture zahodne Afrike, Polmesec reke Niger, so pri založbi Sanje in pri Cankarjevi založbi izšli štirje prevodi zahodnoafriških avtorjev. Ta teden smo se v Kosilih nekega molja prehranjevali izključno z njimi. Danes sklop Literarna Afrika na Radiu Študent zaključujemo z zbirko pesmi Zgovorno darilo nigerijskega pesnika Niyija Osundareja, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Izbor pesmi je opravil Jure Potokar, ki je poskrbel tudi za njihov prevod.
Prva generacija nigerijskih literatov je ustvarjala v petdesetih in šestdesetih letih, ob dosežku neodvisnosti države in njeni konsolidaciji. Druga generacija pa je seveda kritična do prve in je precej bolj politično angažirana. Na predavanju v Cankarjevem domu je Niyi Osundare, pesnik druge generacije, izpostavil t.i. post-neodvisnostno deziluzijo. Meni, da afriški pesniki ne morejo in ne smejo biti politično nevtralni. Pesniki in pisatelji druge generacije literaturo približajo ljudem, hkrati pa poskrbijo za pravo lingvistično revolucijo. Za to ima prav Osundare najverjetneje največje zasluge, saj je nigerijski literaturi nadel novo podobo.
Potokarjev izbor pesmi je dovolj reprezentativna podoba pesnika, ki je usodno zaznamovan z ritmom afriške celine, glasbo etnične skupine Yoruba in besedami, ki trepetajo v njegovem telesu. Sam je mnenja, da poezija najbolj učinkuje, kadar jo poslušamo. Njegovi literarni večeri so performans. Bralcu Zgovornega darila je to hitro jasno: pesmi so napisane, da bi bile izgovorjene. Osundare pri tem poudarja kolektivnost, skupnost, občinstvo. Njegove pesmi morajo imeti glasbeno spremljavo, morajo imeti publiko, ki tudi sodeluje v performansu. Občinstvo je celo njegov ključni element.
Pesnikov jezik je živ, utripajoč, toplih barv. Slog pisanja je večinoma dovolj preprost in razpoznaven, mestoma pa tudi biblijsko visok in vzvišen. Piše tako v jeziku ljudstva Yoruba, ki mu pripada, kot tudi v angleščini. Kateri jezik bo uporabil, je odvisno od vrste izkustva, ki ga želi zapisati. Namreč, izkustvo je neprevedljivo in nepreklicno vezano na konkreten jezik – noben drug nabor znakov ga ne zna ubesediti, ne da bi ga pri tem prilagodil sebi in svojemu načinu razumevanja.
V Osundarejevi poeziji se ves čas mešata formalna evropskost in prvinska afriškost. Prav evropskost mu omogoča takšne izlete v globino jezika, igranje s formo in raziskovanje svoje (afriške) identitete, da ga Zahod postavlja na piedestal največjega nigerijskega pesnika. Njegov drugi pol, afriški pol, pa vzdržuje bližino z njegovimi ljudmi, ritem črne celine, kar pa je pogoj in vzrok, da ga na piedestal največjega nigerijskega pesnika postavljajo tudi oni sami.
»Beseda je življenje
Beseda je smrt
Beseda je življenjeinsmrt«
Pesnik svoje delo začenja in končuje v Besedi, znotraj Besede, ki ji priznava moč Stvarnika.
»V začetku ni bila Beseda
V Besedi je bil začetek«
Osundarejeva poezija je poklon njegovi deželi in ljudem. Iz nje posredno ves čas veje toplina in spoštljiv odnos do narave. Vse to pa pesnik doseže prek čaščenja jezika in svetosti Besede, ki jo v vseh pesmih piše z veliko začetnico. Beseda je vezni člen med človekom in božanstvom. Ljudstvo Yoruba verjame tako v neverjetno moč Besede kot tudi v tveganje, ki ga lahko prinese njena neprevidna uporaba. »Zato moraš vedno pomisliti, preden spregovoriš. Ko spregovoriš, je, kot bi razbil jajce. Koščkov ne moreš nikoli več zlepiti.«
Osundare še predobro razume moč Besede. Ve, kaj zmore, in se tega polašča:
»Videl sem dobro merjene pesmi
vreči vladarje s prestola«
Politična angažiranost literata je v Afriki nujna, saj, tako pravi Niyi Osundare: »Ko se zjutraj zbudiš brez tekoče vode, elektrike, brez hrane na mizi, brez bolnišnice, brez mirnih misli ... ko povsod vidiš le diktatorja s puško ... Ko živiš v svetu, v katerem je tvoj kontinent označen za zaostalega, v svetu, kjer je barva kože hendikep ... Potem enostavno ne moreš, da ne bi pisal o tem, da ne bi pisal z željo in namero situacijo spremeniti na bolje. V Afriki je umetnost orožje, s katerim bodo ljudje dosegli svobodo.«
Nad pesnikom Niyijem Osundarejem in prevodom njegovih pesmi v slovenščino je bila navdušena Eva Vrtačič.
Komentarji
komentiraj >>