Il Paese di Cuccagna – italijanska Indija Koromandija

Če bi potovali sedem mesecev – štiri po kopnem in tri po morju – bi prispeli do obzidja, ki obdaja kraj, v katerem ... mmmmm ... v katerem so gore narejene iz sira, na vrhu pa je kup špagetov, kjer rastejo drevesa iz marcipana, tečejo reke vina in z neba padajo pečene piške. Ta dežela se imenuje Il Paese di Cuccagna. Njeni prebivalci ne poznajo ne bolezni in ne revščine, redno zahajajo v palačo užitkov, v kateri plešejo omamno dišeče žene. Kdor hoče v tej deželi delati, je obsojen na zapor. Ampak ta zapor je narejen iz sira, torej je tudi pot na prostost vse prej kot težavna.

Bajeslovna dežela Il Paese di Cuccagna predstavlja gastronomsko utopijo, lastno predvsem italijanskemu nižjemu sloju. Utopija - dežela, ki je ni - je v literaturi znan pojem, največkrat pa se omenja Utopija Thomasa Mora, pa na primer primer Platonove Države. A razlika med slednjima in italijansko Il Paese di Cuccagna gastronomsko utopijo je vir oziroma misel, na podlagi katere je bila utopija ustvarjena. Morova in Platonova utopija temeljita na razumski podlagi, utemeljeni s filozofskim razmišljanjem in teoretično sta recimo da možni. Il Paese di Cuccagna pa je nastala lahko bi rekli »iz želodca«, zato je to dežela lačnih in preprostih siromakov in ne sitih filozofov.

Ideja o tem t. i. raju za reveže naj bi v Italijo prišla iz francoskega srednjega veka, od koder so tudi prvi zapisi, a ustno izročilo o tej obljubljeni deželi sega precej dlje nazaj. In tudi sicer je misel o hrani, ki čudežno pada z neba, stara že mnogo, mnogo let. Že pred Kristusom je Izraelcem z nebes padla mana, poslana od Boga, ki je, če ni bila takoj pobrana in pojedena, izginila. Pa tudi Mojzes je izbrano ljudstvo peljal v »obljubljeno« deželo, kjer je bilo (oz. naj bi bilo) življenje lepše in polnejše, brez lakote in krivic.V italijanski literaturi pa se prvi zapis o deželi užitkov in izobilja pojavi v eni izmed novel Boccacciovega Dekamerona, v kateri ta gastronomski in užitkov prepoln raj pisatelj povezuje s karnevalom.

Kultura Il Paese di Cuccagne je dejansko povezana s karnevalom, izhaja že iz osnovnega nominalnega pomena. Prvi del besede karnevale je namreč »karne« - meso. In meso je vedno prisotna asociacija izobilja in gastronomskih užitkov. V času karnevalov je bil kralj le-tega debeli kuhar, ki je bil na zadnji dan slavja postavljen na oltar in žrtvovan. Karneval je bil vsesplošno rajanje, kjer ni bilo prostora za žalost in solze, vino je teklo v potokih in mize so se šibile pod težo hrane. Nepogrešljive in vedno prisotne so bile, poleg že omenjenega kralja karnevala, tudi ostale maske oz. liki, ki jih danes poznamo predvsem iz commedie dell'arte – Harlekin, Columbina, Pulcinella in mnoge druge.

Čas karnevala je bil narobe svet, v katerem je bilo vsakomur dovoljeno vse. Ženske so se preoblačile v moške, moški v ženske, reveži so se okitili z zlatom, razlike so bile zabrisane, ljubezen je bila vsepovsod. Del te karnevalske tradicije se je ohranil vse do danes, poznamo pa ga predvsem kot pustno rajanje, ki mu sledi, vsaj pri nas je tako, pokop pusta, kar spominja na žrtvovanje debelega kuharja, kralja karnevala. Je pa način »fešte«, povezane zgolj s prehranjevalnimi užitki, pogostejši. Ob vseh večjih praznikih skozi celo leto, pa naj bodo le-ti verski ali ljudski, se pečejo razne sladice, vrtijo odojki na ražnju, kozarci so vedno polni, obrazi nasmejani, vse to pa spremljata petje in ples.

A tak karneval, kakršen je bil značilen za srednji vek in kasneje renesanso, je cerkev preganjala, saj božji odposlanci nikakor niso podpirali čaščenja pregreh in predajanja mesenim užitkom. Njihova predstava o svetu, ki je boljši od obstoječega, in deželi, kjer je življenje lepše, je drugačno od te, ki jo je simboliziral ulični karneval. Oblast pa je v nasprotju z njimi to sicer dovoljevala, a le dokler je bila v rajanju prisotna razumska milsel, da je karneval slavje, ki je daleč od resnice in torej le hipna možnost bega pred realnostjo, ki je nujno trajala zgolj nekaj dni. Lažna predstava o izobilju, ki ga ni in o burkaškem kralju, izvoljenem od pijanega ljudstva, je dejanski oblasti namreč predstavljala grožnjo.

Pripoved o Il Paese di Cuccagna se je po Italiji prenašala predvsem z ustnim izročilom. O deželi izobilja so pripovedovali poulični umetniki in tako z besedami hranili lačne množice. Najbolj omenjana in, recimo popularna, je bila Il Paese di Cuccagna v času renesanse. Hiter premislek o tem obdobju sicer prikaže precej drugačno sliko, saj je bila renesansa čas blagostanja. A ravno v času izobilja se razlike med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo najbolj poglabljajo, tako je bilo takrat in tako je danes. Mize bogatih italijanskih gospodov pa so bile v času renesanse zares obložene s hiškami iz sira, kruhovimi košaricami in mini fontanami, iz katerih je teklo vino. Revnejšim ljudem pa, ki so vsak dan jedli polento in slab kruh, so pripovedi o nedosegljivih pojedinah polnile želodce.

Pojav bajeslovne dežele, kakršna je za Italijane Il Paese di Cuccagna, pa je značilen tudi za mnogo drugih dežel. Predstave se razlikujejo predvsem v topografiji, torej geografskih značilnostih, ki so povezane s splošnimi kulinaričnimi posebnostmi neke dežele. Norvežani na primer svojo deželo izobilja opisujejo kot pokrajino, v kateri tečejo reke goste smetane in so hribi gore svinjine. Američani svoj »food heaven« imenujejo Nowhere land, tam pa so sladkorni hribi, pod katerimi tečejo reke viskija. Pri nas se taka gastronomska utopija imenuje Indija Koromandija, včasih tudi Deveta dežela in ima hrano, ki raste na drevesih, pečene piščančke, ki padajo z neba, reke vina in bistre studenčnice. O njej je pisal že Matija Murko, povezava z Indijo pa naj bi izhajala iz predstave o tej pregovorno eksotični deželi dišečih začimb in sladkih sadežev.

Vsem zgoraj naštetim in ostalim nenaštetim pa je skupna iluzorna predstava o deželi, kjer je vse lepše in bolje. Kjer vedno sije sonce in ptički veselo žgolijo. Kjer ni revščine in pomanjkanja, ljudje so zdravi in večno mladi in predvsem nikoli lačni. Duh takih dežel in predstava o njih je bil močno prisoten. In te dežele so bile pravzaprav povsod in nikjer. Vsi so vedeli zanje, verjeli vanje in govorili o njih.

A ta meja med realnim in izmišljenim je, vsaj v tem primeru, krhka ko prestica. Nekaj zgodovinskih dejstev iz časa renesanse smo že omenili in povedali tudi nekaj o današnjih karnevalih in pojedinah. Iz italijanske zgodovine 18. stoletja pa je še ena zanimivost, ki je ohranjala in krepila iluzije o vseprisotni hrani, ki je nikoli ne zmanjka. V 18. stoletju so namreč v Neaplju potekali t. i. Cuccagna festivale, ki so ime dobili prav po mitični deželi Il Paese di Cuccagna. Na teh festivalih so po sredini ulic mimo ljudje vozili vozovi pekov, mesarjev in vinarjev, ki so lačnim množicam delili hrano. Zato je med ljudmi vedno vel duh tega premičnega praznika, ki zagotovo nekje obstaja, le verjeti je bilo treba.

In za Italijane je taka Il Paese di Cuccagna dejansko obstajala. Bila je to za njih (in za mnoge druge) Amerika. Obljubljena dežela! Migracije čez širno morje so bile vsakdanje in množične. Doma, v Italiji, so ljudje poslušali pripovedi o deželi, kjer se cedita med in mleko, kjer ni brezposelnosti in bolezni. In precej veliki nevarnosti navkljub so sprejeli tveganje, zbrali zadnje dinarčke, spakirali kufre in odšli v Ameriko.

A ko so po dolgotranjem in napornem potovanju končno prispeli tja, so ugotovili, da nekaj od povedanega sicer res drži, vendar je vse precej, precej pretirano. Amerika, v katero so prispeli, je bila dežela, ki so jo gradili prav ti upi na boljše čase. Utopijo so morali z lastnimi rokami graditi prav ti ljudje, ki so množično prihajali tja. Zlasti so bile migracije pogoste po koncu vojn, ko je bila njihova lastna dežela izropana in opustela, Amerika pa sinonim za svet, v katerem bodo lahko uresničili tiste sanje, ki jih doma niso mogli. In predvsem je bila to dežela, v kateri ni bilo lakote.

Tako se spet vse vrne k hrani in prehranjevanju. Strah pred lakoto je ohranjal deželo Il Paese di Cuccagna vse do danes. Kolektivne sanje lačnih množic so še vedno zakoreninjene v prehranskih navadah ljudi. Predvsem in zlasti pa je to ostalo prisotno v kulturi. Gostilniške pesmi, t. i. ossteria songs, in uspavanke za otroke še vedno upesnjujejo motive te bajeslovne dežele. Pravljice še vedno opisujejo s hrano bogate pokrajine, kjer živijo zadovoljni ljudje. Na ohranjenih slikah so rdečelični zadovoljneži, ki plešejo okroli prepolnih miz. Podrobno in z zanimivo natančnimi detajli je narisana ta pokrajina Il Paese di Cuccagna, narobe svet, v katerem so reveži oblečeni v izborna oblačila, ženske nosijo hlače, divje živali preganjajo lovce in osli igrajo šah.

Gastronomske utopije osvetljujejo zgodovinsko realnost, njihova kontinuitetna pojavljanja pa, kljub mnogim preobrazbam in prenovitvam, kažejo na pomembno kulturno stalnico. Eden izmed takih preobraženih drobcev je italijanska pravljica o ženi, ki je imela čudežen lonec. Ko mu je ukazala, je začel kuhati makarone in jih kuhal in kuhal, dokler mu žena ni rekla – dovolj je! A nekega dne je njena hčerka, ki je ostala sama doma, ukazala loncu, naj kuha. Ta je kuhal makarone, dokler niso že začeli lesti ven. In ker se deklica ni spomnila, katere besede mora izreči, da se bo lonec ustavil, so makaroni silili ven in naprej, bile so jih polne ulice in ljudje so si morali pregristi pot skoznje.

Tako pripoveduje italijanska pravljica. Mi poznamo podobno, naslov je Lonček, kuhaj! in je k nam prišla s prevodom iz češčine. Zgodbica je podobna, le s to razliko, da lonček ni kuhal makaronov ampak polento. Kar le potrjuje dejstvo, ki smo ga že omenili - da je podoba dežele izobilja povezana s prehranjevalnimi navadami nekega naroda. Kakšne so naše, si lahko zamislite sami. Da pa slika le ne bo preveč sodobna in modna bio - vegatarijanska, za konec prisluhnite slovenski pripovedi o Indiji Koromandiji, ki je koroška narodna pripovedka in se glasi takole:

Na planini, kjer je bilo toliko molzaric, da vsa dežela ne bi premogla potrebnih golid, so si brihtne glave znale pomagati takole:

Izkopali so velik, velik bajar. Vanj pa niso napeljali vode, ampak zgradili od brega do brega visok, obokan most. Nanj so od jutra do večera gonili krave. Kravarice so sedele na mostu in molzle v bajar, ki je bil do večera poln. Na bajar, napolnjen z mlekom, so se pripeljali moški s čolnički, v katerih so imeli sode. Vsak čoln je imel s seboj veliko grebljico. S to je posnel smetano in jo z lopato skidal v sod. Ko so bili sodi polni, so jih zabili in zvalili v dolino. Med tem, ko so se kotalili navzdol, se je v njih smetana zmedla in v dolino se je prikotalil že sod z maslom. Tam so čakali na sode ljudje in si razdelili maslo po teži. Ker tehtnic niso imeli, so dajali dobro vago, ki v nebesa pomaga. Za tehtnice so jim služile volovske gare.

Tehtali so pa takole: na oje je sedel debeluh, drugi pa so metali maslo na zadnji konec gar. Ko se je oje z debeluhom vred dvignilo, tedaj je bil na garah po stari dobri vagi ravno cent masla.

Na tem posestvu je bilo toliko ljudi, da so se pri jedi venomer vrstili. Prvi so prihajali, drugi že sedeli in jedli, tretji pa so vstajali od mize, četrti si rahljali pasove na hlačah, da se jim ne bi potrgali, in tako naprej ves božji dan. Dan za dnevom je bilo tako. Ker ni bilo toliko ljudi, da bi jim stregli, so si napravili od stopniša navzdol do mize »rižp«, prav tako kakor v planinah, ko spravljajo hlode v dolino. Po tej riži je priletel ob vsaki besedi očenaša štrukelj. Zaseka pa je pritekala po žlebu, ki je bil zbit tik ob riži.

V tem kraju je bilo vsem ljudem prav dobro. Le eden je imel slabe čase, ker je moral živeti ob posebni hrani. Ta nesrečnež je bil samo zato, da je sedel na zapečku, tik dolge mize, in zabaval jedce s tem, da je zabavljal zaradi prepičlo zabeljene hrane. Ako bi ta mož ne bil živel ob svoji hrani, bi seveda tega zabavljanja ne zmogel in jedci bi pozabili, da so štruklji še vedno prepičlo zabeljeni.

Ziljani so svoje dni prepevali:

Indija Koromandija!

V žlici kašo kuhajo,

s sirom hiše belijo.

Okoli hiše hodi pečen vol,

v ledjih ima zaboden nož,

da vsak si održe,

kolikor hoče.

Iz klobas obroče delajo,

iz špeha rante režejo!