... Vodilna misel, ki jo je Andriessen prinesel iz revolucionarnega leta '68 je prepričanje, da procesa v glasbi ne vodi skladatelj, ki s pomočjo dirigenta ukazuje glasbenikom. To lahko najrazločneje opazimo v osrednji skladbi današnje »prvomajske Tolpe bumov« - Workers Union, napisani leta 1975 za »katerokoli glasno zvenečo skupino inštrumentov« ...

»Pohod skozi institucije«, ki so ga napovedala levičarska gibanja leta 1968, bi moral pustiti svoj pečat tudi na elitni kulturi zahodne klasične glasbe. Njen svet je zagrajen na avtoritarnih dispozitivih, ki se zdijo tako samoumevni, da jih je morda nemogoče odpraviti: dirigent pred orkestrom, železni repertoar klasikov, pri katerem vztraja večina orkestrov, sumničavo sprejemanje sodobne glasbe in poniževalen odnos do popularne glasbe. Proti temu so se borili mnogi glasbeniki: Cornelius Cardew je svoje tovariše zbral v Scratch Orchestra, nekaj angleških glasbenikov je delovalo v Portsmith Symphonia, ameriški skladatelji Christian Wolf, Earle Brown in John Cage so delovali pod okriljem newyorške skladateljske šole. A težko je najti ustvarjalca, ki bi se z nedemokratičnim ustrojem sistema zahodne klasične glasbe soočil temeljiteje kot nizozemski skladatelj Louis Andriessen.

Medtem, ko so bili drugi prepričani, da je svet, v katerem živimo, slab in so se odločili, da je najbolje, da ga zavržejo, je Andiessen poskusil delovati znotraj sistema. Namesto, da bi se odpovedal avtoriteti skladatelja, igral z nešolanimi glasbeniki, improviziral ali pisal nerazumljive grafične partiture, je raje poizkusil svoj nov način razmišljanja prilagoditi staremu svetu. Ni opustil klasične notacije, še vedno je pisal za klasične inštrumente in se naslanjal na tradicijo zahodne glasbe. Če so skladbe drugih »upornikov zoper sistem« radikalno eksperimentalne in nemalokrat hermetične, so skladbe Louisa Andriessna odprte in polemične. Namenjene so ljudem iz glasbenega »mainstreama« in si prizadevajo spremeniti njihov način razmišljanja. Temu svetu je Louis Andriessen nekoč tudi sam pripadal, saj je prehodil pot poklicnega evropskega glasbenika. Skladatelja sta bila že njegov oče in brat, sam pa je študiral pri Lucianu Beriu, enemu vodilnih skladateljev evropskega modernizma. Ko se soočil z institucijo evropske klasične glasbe, je natanko vedel, koga napada.

Vodilna misel, ki jo je Andriessen prinesel iz revolucionarnega leta '68, je prepričanje, da procesa v glasbi ne vodi skladatelj, ki s pomočjo dirigenta ukazuje glasbenikom. To lahko najrazločneje opazimo v osrednji skladbi današnje »prvomajske Tolpe bumov« - Workers Union, napisani leta 1975 za »katerokoli glasno zvenečo skupino inštrumentov«. Partitura ne prepisuje posameznih tonskih višin, ampak le register, v katerem naj bo posamezni ton odigran. Andriessen je skladbo zapisal kot serijo ritmičnih obrazcev, ki jih igra cel orkester hkrati in vsakega poljubno-krat ponavlja. Oblikovni vzor za Workers Union mu je bila verjetno serija eksperimentalnih skladb ameriških skladateljev v 60-ih letih, ki so temeljile na t.i. »odprtih strukturah: In C Terryja Rileya, Comming Together Frederica Rzewskega, Available Forms Earlea Browna in različne skladbe Johna Cagea, v katere je uvedel načela »nedoločenosti«. Eksperimentom je Andriessen dodal političen podton: »Le če bo vsak glasbenik igral svoj part, kot da je najpomembnejši, bo skladba uspela. Prav tako kot v političnem življenju,« je zapisal med navodila izvajalcem skladbe Workers Union. V njeni zgradbi opazimo tudi Andriessnov premislek o socialni dimenziji glasbe. Zaveda se, da vsaka skladba gradi svoj mali utopični svet idej, v katerem se človekovo življenje zdi lepše in je njegovo delo bolj cenjeno. V ta svet vstopajo izvajalci glasbe in skupaj s skladateljem sanjajo njene sanje.

Da bi kolektivna prizadevanja glasbenikov lahko dosegla svoj cilj, je bilo potrebno najprej na novo definirati načine njihovega sodelovanja. Prav to je Louis Andriessen storil leta 1972 z ustanovitvijo orkestra De Volharding, kar v nizozemščini pomeni »vztrajnost«. V njem so se zbrali glasbenih avantur željni muzikantje s klasično in jazzovsko izobrazbo, ki so s svojimi demokratičnimi ideali postali borci proti kulturni siromašnosti simfoničnih orkestrov. Njihov trud se je poplačal, saj so prav z njihovo pomočjo nizozemski ansambli v 80-ih letih postali vodilni raziskovalci meja sodobne komponirane in improvizirane glasbe. Ključni skladatelj preporoda nizozemske glasbe je bil Louis Andriessen s serijo prelomnih in tudi politično angažiranih kompozicij, ki jih je pisal od sredine 70-ih let naprej in so v 90-ih izšle pri založbi Nonesuch Records: De Staat, De Tijd, De Stijl in De Materie.

Danes bomo poslušali še drugo Andriessnovo zgodnjo kompozicijo Hoketus iz 1977, ki nazorno priča, kako je skladatelju iz temeljite analize najstarejše tradicije evropske glasbe uspelo razviti radikalne kompozicijske rešitve. Hoket pomeni hitro, izmenjujoče igranje iste melodije dveh glasbenikov na istem inštrumentu. To je ena izmed izpeljank homofonije, hkratnega igranja iste melodije na različnih inštrumentih, ki je bila v evropski glasbi v navadi do 15. stoletja. Andriessen je svoj Hoketus napisal za dve enaki skupini glasbenikov, v katerih so panova piščal, altovski saksofon, bas kitara, klavir, sintetizator in konge. Vsi igrajo iste note ali akorde, vendar izmenjaje, tako da zvok preskakuje iz ene skupine na drugo ali na posnetku iz levega na desni kanal. Število ponovitev posameznih taktov spet določa vodja igranja, tako da se trajanje skladbe giblje med 15 in 50-imi minutami. Verzija razširjene zasedbe Bang On A Can All Stars, ki jo bomo poslušali danes, je dolga 23 minut in 53 sekund, kar je, ne boste verjeli, le eno sekundo daljše od verzije zasedbe California Ear Unit in kake 4 minute daljše od verzije, ki so jo Bang on a Can izdali že na svoji plošči Industry.

Za konec moramo spregovoriti še o interpretih na plošči Gigantic Dancing Human Machine, zasedbi Bang On A Can All Stars, ki je bo v skladbi Hoketus okrepljena še z glasbeniki iz California Ear Unit in angleške zasedbe Icebreaker. Avantgarda sodobne ameriške glasbe se je urila ob preigravanju Andriessnovih klasik, zato te partiture do potankosti obvlada, za povrh pa se jih loteva z še divjo rokersko energijo. A vseeno igranju ameriških glasbenikov manjka »historične substance«, ki jo lahko občudujemo v igranju orkestra De Volharding in je nepogrešljivi del zgodnje Andriessnove glasbe - vsaj, če jo interpretiramo skozi njeno historično in politično dimenzijo, kot smo to storili danes v Tolpi bumov. Je že tako, da so ideje leta 1968 v Ameriki veliko bolj kot na politiko vplivale na življenjski slog ljudi. Namesto da bi povzročile spremembe v družbeni nadgradnji, so zanetile kulturo hipijevstva. Tudi zato Andriessnov Workes Union bolj kot »prikaz subjekta, ki se skuša iztrgati primežu produkcijskih odnosov«, izzveni kot živahna, strastnega igranja polna atrakcija.

Peter Kus