Kritičen do prisile trga in navdušen nad radikalno ne-aplikativnim pristopom do študija je Gal K., 2. del
V današnjem prispevku nadaljujem s kritiko Bolonjskega procesa, s katero sem začel v včerajšnji oddaji. Začrtal bom programski predlog o percepciji študija. Zagovarjal bom dve značilnosti: Na Univerzo se mora gledati kot na institucijo učenega dialoga, kjer so možne debate znotraj in zunaj različnih teoretskih polj. Po drugi strani pa se mora zagotoviti učni proces za priučenje tehnik za kritično branje, ki je edino lahko podlaga za to, da začnejo študentje misliti.
Kaj storiti?
Glede na to, da sem v prejšnjem delu kritiziral predvsem »uporabnostno« - aplikativno usmeritev univerz v skladu z bolonjsko deklaracijo, bom na tem mestu izpostavil nekaj konstruktivnih predlogov.
Seveda Univerza pozna drugačne oblike in načine študija. Že v srednjem veku je bila univerza avtonomna institucija, ki je bila skrajno nezainteresirana za ekonomsko dogajanje. Prav gotovo je bila Univerza privilegiran družbeni kraj, kjer so se zbirali intelektualci, razmerja »študent – profesor« pa niso bila tako hierarhična. Vsi so bili namreč zavezani iskanju vednosti preko dialoga. Seveda ne gre vztrajati pri celotni koncepciji takratne univerze, saj se odpirajo vprašanja elitizacije, gerontokracije, nedostopnosti univerze ženskam… Za našo tezo pa so pomembne samo izvorne vrednote in prakse: avtonomija, dialog in iskanje kritičnejšega pogleda na svet.
O dialogu in kritičnejšemu pogledu ne gre zgubljati besed, a ustavimo se malo pri konceptu avtonomije. Nikakor to ne pomeni pozicije popolne brezbrižnosti do zunanjega sveta. Gre za to, da univerza jasno pove oblasti »neprijetne stvari« ter jih tudi artikulira. Tako ne ostaja v funkciji reprodukcije vladajočih razmerij.
Da pa ne bom ostal le pri ekstravaganci srednjega veka moram v premislek ponuditi tudi prvo deklaracijo v Bologni »Magna Charta« evropskih univerz, sprejeto ravno ob 900-letnici ustanovitve prve univerze, leta 1988. Načela za prihodnost univerz in cilji so vsekakor precej drugačni od druge zloglasne deklaracije, ki smo jo v prejšnjem prispevku razkrili. Naj zato nekaj glavnih ciljev naštejem:
- univerza je avtonomna institucija… Z namenom da zadovolji potrebe zunanjega sveta, mora biti njeno poučevanje in raziskovanje moralno in intelektualno neodvisno od vsake politične oblasti in ekonomske moči.
- Svoboda raziskovanja je eno od temeljnih načel univerzitetnega življenja, tako da morajo tako univerze kot vlade zagotoviti spoštovanje te fundamentalne zahteve.
- Univerza se zavzema za »zavračanje netolerance in nenehno odprtost za dialog«;
Morda najpomembnejše od vseh pa je četrto načelo, zato ga navajam v celoti: »Univerza je skrbnica evropske humanistične tradicije; njena konstanta skrb je doseganje univerzalnega znanja; za izpolnitev tega poklica transcendira tako geografske kot politične meje in afirmira vitalno potrebo po spoznavanju in medsebojnem vplivanju različnih kultur.«
Poseben presežek so pisci tedanje deklaracije ustvarili, ko niti z besedico niso omenili nevrotične prisile trga delovne sile in nujnosti zaposljivosti.
Skočimo zdaj iz leta 1988 nazaj v leto 2004 in za konec podajmo še nekaj konkretnejših napotil k percepciji študija, predvsem s strani študentov in študentk.
Vsekakor se je treba prisile trga znebiti vsaj za čas študija. Študentom bi se tu alternativa lahko kazala ravno v zagovoru radikalnega ne-aplikativnega pristopa do študija, se pravi produciranju teorije. V družboslovju in humanistki imamo vsekakor opraviti s teoretičnimi problemi, ki se med drugim nanašajo na »konstrukcijo« realnosti in komunikacijo. Pot do spoznavanja in vednosti je dolga, saj gre za nenehno raziskovanje in kritično branje klasičnih tekstov, ki so vseskozi »uporabni« v drugih ideoloških horizontih. V esenci študija torej mora ostati ekonomska nezainteresiranost in temeljna naravnanost k teoretski produkciji.
Resda obstaja razlika v navezavi na naravoslovne fakultete. Naloga za obrazložitev »nezainteresiranosti« postane še večji izziv, saj so sami predmeti raziskovanja in tudi način raziskovanja v temelju aplikativni. Nujno je dodati, da je klub večji aplikativni naravnanosti ob reševanju problemov mogoče gledati tudi na alternativnejše pristope.
Lep primer je, ko so na Inštitutu Jožef Štefan s kompleksnim poizkusom odkrili, kako vstaviti nek encim v krompir. Encim bi bil nenevaren za našo prehrano, saj bi bil vsebovan le v njegovih listih, hkrati pa strupen za koloradskega hrošča. Šlo je torej za neko bolj ekološko naravnanost proti škropilnim sredstvom. In epilog? Lobiji za škropilna sredstva so takoj preprečili nadaljnjo testiranje encima, oziroma dostop do trga. Kaj hitro vidimo, kako težko je ohranjati »avtonomijo« raziskovanja.
Takšni primeri potrjujejo, da se tudi naravoslovne znanosti vendarle lahko zavežejo k celostnejšemu pristopu raziskovanja univerzalnega znanja, ki bi prav tako nosilo s seboj odgovornost (npr. proti razvijanju tehnologij za jedrsko orožje). S svojim kopičenjem in aplikacijo znanja še kako vplivajo na družbene procese in na odnos človeka do narave ter tehnologije.
Za zaključek bi lahko sklenili prispevek z nekaj tezami, ki so seveda odprte narave, celo zastavljena vprašanja za nadaljnjo debato:
1. Bolj ko je univerza nezainteresirana za trg in avtonomna, večja je možnost opravljanja njene temeljne naloge: to je, širjenja kritične zavesti in znanja o družbi, naravi in človeku – to so pogoji za bolj subverzivno vlogo. Bolj pa ko je vpeta v mednarodno polit-ekonomsko konstelacijo, večja je možnost degradiranja v funkcijo reprodukcije razmerij razrednega gospostva.
2. Univerza naj bi poleg izobrazbe pomagala študentom priti do kritično refleksivnega branja in pisanja, s pomočjo katerih potem individuum lažje krmili med ideologijami in praksami sedanjega sveta. Tako se bomo tudi lažje odločali za zaposlitev. »Demokratičen dialog« bi lahko nato prakticirali tudi v drugih delovnih okoljih.
3. Na univerzo kot na institucijo produkcije teorije ni možno računati, zato je potrebno ustvarjati tudi nove javne prostore dialoga in potencialnega ustvarjanja teorije, npr. avtonomne cone. Zahteva pa od posameznikov in posameznic veliko truda in samoorganizacije, ki prevzema obliko kontinuiranih debat, bralnih krožkov in uredniškega dela.
Vsake opevane reforme in spremembe je torej potrebno kar najbolj pretresti in skušati doseči boljše izhodiščne položaje za študij v prihodnosti. Prav tako moramo biti v stanju pripravljenosti glede uvedbe šolnin – prišel bo čas, ko bomo zato stopili na ulice.
Kritičen do prisile trga in navdušen nad radikalno ne-aplikativnim pristopom do študija je bil Gal K. Motrila ga je Lucija G.
Komentarji
komentiraj >>