Končno nas je praznik vsega delavnega ljudstva spet pognal v tek. V današnjem pomladnem dnevu, sladokuscem za likovno umetnost Petja ponuja vse, o nič kaj obsežni razstavi Marka Kovačiča, ki ste si jo do nedavna lahko ogledovali v stolpu Ljubljanskega gradu. Martina pa bo v studiu gostila Dunjo Kukovec, mlado kustosinjo, ki v zadnjem času preseneča slovenski galerijski in umetnostni svet s prirejanjem razstav, ki v vsega vajenem in posledično apatičnem svetu sodobne umetnosti pomenijo enega od bolj svežih vetrov. Seveda pa vas kulturne delavke vljudno vabimo na praznovanje 35. obletnico našega radia v soboto na Metelkovi.
DUNJA KUKOVEC V STUDIU RŠ
Ena zadnjih razstav, ki jih je Dunja Kukovec pripravila v šetviški galeriji P74, je prikazala nekonvencionalno, subverzivno, družbeno in ideološko angažirano strujo sodobne slovenske in tuje umetnosti in ravno o tej bo govora v pogovoru, ki sledi v drugem delu Arterije. Pred nekaj meseci ste si lahko ogledali Dunjino razstavo v Škucu, pred kratkim pa razstavo Delimo. Kot recept. oziorma Share. Like a receipt. Razstava na Prušnikovi se je pred nekaj dnevi zaprla, kar pa še ni razlog, da jo nemudoma pozabimo, saj gre za nek segment sodobne umetnosti, ki verjetno postaja vse pomembnejši in o katerem bo po vsej verjetnosti tudi v prihodnje treba izreči še marsikatero reflektirano besedo. Dunjo je Martina zasliševala od kod izvira pojmovanje umetnosti, ki se tako bistveno razlikuje od romantičnega- modernističnega in celo velikega dela sodbne likovne umetnosti, ki še vedno temelji na nekaterih konstantah kot sta instanca umetnika- avtonomija umetniškega dela- in instanca kontemplativnega vživetja v umetniško delo. Gre za neko drugo, sprevrnjeno logiko teh odnosov...Verjetno je zanimivo iskanje razloga, zakaj se tako velik del sodobne umetniške produkcije, tudi te ki jo sama predstavljaš na svojih razstavah, zateka v polje neposredne politične akcije, političnega aktivizma. Mnoga od teh del, ki jih je bilo mogoče videt na Prušnikovi se verjetno gibljejo na tisti meji, ki si jo le še stežka in megleno predstavjamo, kot mejo, ki loči umetniško in ne-več- ali ne samo umetniško. Zdi se, da gre za neko pojmovanje, ko se sama vloga, namen, bistvo umetniškega akta otresa tradicionalnega pojmovanja, svojih tradicionalnih vsebin. O tem in še mnogem drugem sta se tokrat v Arteriji pogovarjali Dunja Kukovec in Martina Vovk.
MARKO KOVAČIČ NA LJUBLJANSKEM GRADUPrejšnji teden sem na nek deževen dan zagrizla v kolena in se po strmi stezi odpravila na Ljubljanski grad. Med potjo sem razmišljala o tem, kako se bom spet zabavala v Kovačičevem svetu civilizacije Plastosov. Predstavljala sem si, kako v peterokotnem stolpu prebivajo mali ljubki stvori in razširjajo svoje mehanoidne pa tudi organske ude po prostoru. A krepko sem se uštela. V peterokotnem stolpu je namreč na ogled modernističen kip. Kos, objekt ali kako bi ga še lahko imenovali. Zaman sem po kotih stikala za drugimi presenečenji.
Razočarana in vajena razstav z mnogimi predmeti, sem pričela razmišljati o tem, kakšna razstava sploh je to? Takšna, ki pokaže le en sam kip? Potem mi je prišlo na misel, da so razstave na svetu pravzaprav zato, da prikažejo umetnikovo stvaritev. Da morda način, ko kot blazni letimo od enega kosa do drugega in vsakemu namenimo le minuto, ni preveč dober. Da imam danes v peterokotnem stolpu možnost, da vso svojo pozornost usmerim le na eno delo. Da tako lahko porabim ves svoj čas namenjen razstavi. Da sem tu zato, da poskušam razumeti in uživati ob Kovačičevem objektu, ki nosi ime Hommage a Brancusi.
Zatem mi je prišlo na misel, kako se je Marko Kovačič pravzaprav zmožen izražati na mnoge načine. Kako včasih občinstvo nagovarja z instalacijami Plastosov, izmišljenih bitij sestavljenih iz odpadnih delov igrač in krame, ki jo ostali odvržemo na smetišče. Poleg tega pripravlja performanse, ki direktno nagovorijo gledalca, spet drugič video dela in tokrat resen, na modernizem namigujoč kip. Kdo sploh je Marko Kovačič?
Začnimo torej na začetku. Marko Kovačič se je leta 1956 rodil v Ljubljani in nekaj časa za tem diplomiral iz kiparstva na ALU. Leta 1988 je tam opravil tudi specialko. Dve leti je po svetu hodil kot pripadnik umetniške skupine Irwin, deset let pa je sodeloval z gledališko skupino Ane Monro. Poleg tega je ves ta čas pridno ustvarjal in se lahko pohvali s tem, da je eden pionirjev video produkcije v Sloveniji.
Leta 1998 je v Info centru Moderne galerije Sloveniji odkril Plastose. Preživela bitja iz izgubljenega mesta Katastropolisa so strokovnjaki odkrili leta 2223. Marko Kovačič jih je predstavil javnosti s predavanji in kratkimi filmi. V različne galerije pa je uspel prenesti tudi nekatere preživele primerke te odlične civilizacije. Ustvaril je svojo veliko zgodbo in jo skril v naročje umetnosti.
Tokrat pa je Marko Kovačič gledalcem namenil kip. Njegov naslov nas opominja na Brancusija. In res kip spominja na Brancusijeve stvaritve; tako po oblikah, kakor po izboru materialov. Man Ray je kiparja Constantina Brancusija nekoč imenoval božanski strojnik. Morda smo tu bližje razrešitvi uganke, zakaj se je Kovačič odločil ustvariti hommage velikemu modernistu. Tudi Kovačič svoja dela ustvarja s kombiniranjem različnih objektov. Že Plastosi so predstavljali nekakšen ironičen izdelek strojnika.
Kovačičev kip je v prostoru peterokotnega stolpa postavljen v kvadrat travnate površine. Z dvignjenim spodnjim delom je izoliran od podlage in s tem potrjuje Brancusijevo načelo, da mora biti umetniški predmet ločen od realnosti in da naj bi baza služila pri povečanju te izolacije. A Kovačičev predmet ni nekakšen fetiš, ločen od vsakdanjega življenja, ampak zahteva sodelovanje gledalca. Vendar to obiskovalec ugotovi šele, ko se sprehodi okrog male zelenice, v katero se kip zdi ujet.
Na tisti strani dela, ki je obrnjena proč od vhoda v stolp, se kip približa gledalcu. Na tleh je napis, ki obiskovalca poziva v interakcijo s kipom. Kovačičevo delo ni umaknjeno v sveti prostor in obkroženo z avro nedostopnosti, ampak zahteva aktivno sodelovanje gledalca. V kip je vstavljeno ogledalo, ki ga gledalec suka v različne smeri. Kovačičevo delo torej ni modernistično nedostopen objekt, ampak pravzaprav instalacija. S tem se ta preoblikovani modernizem dobro umešča v Kovačičev opus.Tisto, kar modernizem v Kovačičevem delu spreminja v objekt dostopen gledalcu, je ogledalo. To pa ima poseben status v umetnikovem delu. Kakor je ob nekem svojem delu zapisal sam, ima ogledalo funkcijo, da gledalca non-stop opozarja na njegovo prisotnost in prehodnost. Ogledalo je naš dvojnik. Prek njega opazovalci hkrati postanemo opazovani. Omogoča nam, da vidimo dve ravnini: tisto, ki jo gledamo in tisto, ki gleda nas. Modernizem je jasno določeval, kaj naj gledamo na razstavah. Hommage a Brancusi Marka Kovačiča pa opozarja, da se je to razmerje spremenilo. Navidezno modernistični kip s pomočjo ogledala gledalcu vrača pogled.Tisti, ki bi radi o delu Marka Kovačiča izvedeli več, se zaženite k računalnikom in vtipkajte naslov: www.ljudmila.org/kovacic. Ogledalo pa ste lahko v peterokotnem stolpu ljubljanskega gradu vrteli do predvčerajšnjim.
Komentarji
komentiraj >> Re: arterija
vizualka [10/06/2004]
Dragi marko in ostali oprostite ker sem skrivala mail...to sem pravkar ugotovila tudi sama. ti ga tule napisem, se bom pa tudi sama potrudila in te skusala kontaktirat.
petja.grafenauer@telemach.net
odgovori >>
Re: arterija
marko [04/06/2004]
rad bi dobil e-naslov petje grafenaver ,ker bijo bolj redno obvescal o svojih projektih,se ji zahvalil za zabavno kritiko in ji zapisal nekaj mpodatkov
z najvecjim veseljem
marko a. kovacic
odgovori >>
Re: arterija
Savski [06/06/2004]
dragi mpmarko, klikni zgoraj, kjer se skriva petjijin alterego (->vizualka) in zadovoljen najdi njen emajl.
odgovori >>
Re: emajl...
Savski [06/06/2004]
Akopak ostaneš nezadovoljen (ker ga skriva; Kako! Saj je javna oseba????), si prepuščen dekletovi iniciativnosti...
odgovori >>