10. Fotka
V Fotki ste imeli priložnost poslušati intervju s fotografom Rajkom Bizjakom. Pogovor je potekal predvsem o njegovem delu in vprašanjih povezanih z njim. Rajko je slovenski javnosti znan kot fotograf, ki se ubada s problematiko telesa in njegove reprezentacije. Njegove makro fotografije intimnih delov ženskega telesa (projekt KANAAN), ki so bile razstavljene v Kapelici nas popeljejo v bližino nekoga drugega. V intimno bližino neke druge ženske. Intimno bližino svojega spola ali spola po izbiri.
Rajko s svojimi fotografijami izpričuje prepričanje, da je vedno potrebno iskati meje, ki jih nalagata bodisi družbena morala bodisi obrtniško-umetniški konsenzi. Namesto kakšne nasilne prekoračitve pa nam raje ponudi bolj subtilno razmišljujočo varianto prehajanja. Soočeni z njegovimi fotografijami si ne moremo kaj, ne da bi dobili vsaj malo bolj razmišljujoč odnos do lastne kakor tudi družbene seksualnosti. Rajkova taktika je s tega stališča uspešna.
Fotografije ženskega klitorisa in vaginalne odprtine dosežejo svoj namen tako, da nam s skrajno povečavo do kraja približajo tiste dele telesa, katerim vlada tabu in molk, katerim vlada intimnost. Paradoks intimnosti, naše najbližje bližine pa je to, da je ravno intimnost teren na katerem se bijejo žgoči boji družbene morale. Področje, ki si ga lastimo kot najbolj svojega in samo sebi pripadajočega je področje, kjer kraljuje ideološki glas seksualnosti. Torej področje, kjer konec koncev kraljujemo mi sami, kot posamezniki spremenljive zgodovinske vsakdanjosti, tistega nespregledljivega pogoja naše individualizacije. Če je v projektu KAANAN Rajko dosegel učinek zgolj z bližinsko fotografijo pa v drugi seriji fotografij Cvetlice uporablja še digitalizacijo. Makro fotografije intimnih delov ženskega telesa digitalizirano obdelane, da izgledajo kot cvetlice. Fotografije so zavajajoče, saj na prvi pogled ne moremo reči ali gre res za to, za kar v bistvu vemo, da gre, pa si nočemo priznati, ali pa gre res le za preproste cvetlice. Zamaskirani, tabuizirani deli ženskega telesa.
Vse to seveda ni nič posebnega, treba pa je biti umetnik, da si zmožen kaj takega artikulirati. Izjaviti, postaviti na svetlo, obelodaniti, ubesediti, upodobiti. Vseeno je, če pri tem capljaš za realnostjo, če ne moreš ujeti realnosti v trenutku njene artikulacije, saj si kot umetnik zgolj glas nekoga drugega. Glas svoje lastne artikulacije.
Komentarji
komentiraj >>