Ponedeljek, 10. 5. 2004
SanaBi
Zadnja retrospektiva, ki jo bo Slovenska kinoteka ponudila na svojem platnu, pred svojim polletnim zaprtjem, ki jo bo odelo v nov »dekor«, se bo ta teden zgodila otvoritev indijskega filma. Morda retrospektiva, ki od vseh v zadnjem letu zbuja še največ protislovij.
Zadnja retrospektiva, ki jo bo Slovenska kinoteka ponudila na svojem platnu, pred svojim polletnim zaprtjem, ki jo bo odelo v nov »dekor«, se bo ta teden zgodila otvoritev indijskega filma. Morda retrospektiva, ki od vseh v zadnjem letu zbuja še največ protislovij.
Govorimo o kinematografiji, ki je po številu produkcij na leto ni ujela še nobena doslej in govorimo o teritorialnem prostoru, na katerem živi več kot 50 različnih jezikov, kar pomeni malo manj različnih podkinematografij. In kolikor obsežna naj bi ta celotna kinematografija že bila, toliko bolj ubogo je naše poznavanje o njej. Če se prav spomnim so bili edini indijski filmi, ki so »prikapljali« na redni spored naših kinodvoran le filmi Mire Nair, Kamasutra iz leta 1996, Monsunska poroka iz leta 2001 in njen kratki film v okviru omnibusa 11.september. Monsunska svatba je med drugim že nastal kot množična koprodukcija držav ZDA, Francije, Italije in Indije, kar jo je vpisalo v svetovno kinematografijo, se pravi za tuji trg in ne več tako lokalno indijsko, če o čem takem sploh lahko govorimo. In to je bilo tudi skoraj vse s pobočij osrednje Azije.
Pred več kot petimi leti sem delala svoj prvi intervju s filmskim režiserjem Mikom Leighom in ko sva prišla na temo drugih režiserjev, ki so nanj do tedaj naredili velik vtis v toku filmske kariere, se najbolj spomnim omembe Satyajit Raya (beri Sačađit Raj), za katerega sem takrat slišala prvič. Takrat se mi je zdelo malo smešno poslušati o nekom, o katerem nisem imela pojma… Vse skupaj sem si še toliko bolj zapomnila, ker sem morala intervju kasneje prepisovati za objavo in sem iskala to nenavadno ime, ki ga zdaj pišem že na pamet, Satyajit Ray. O njem lahko sedaj povem vsaj to, da ga pozna celoten svet, ki je kdajkoli gojil raziskovalnega duha po odkrivanju biserov, ki se skrivajo v odročnih kinematografijah. Režiser, ki je hkrati lokalen in globalen, v najbolj pozitivnem pomenu, kar si lahko zamislite. Filmov ni snemal v najobširnejšem indijskem jeziku temveč v bengalščini, poznali so ga vsi v Bengaliji in hkrati nihče v ostali Indiji; na drugi strani vsi največji »svetovni« filmski režiserji in hkrati nihče iz majhnih filmskih držav, kot je recimo Slovenija. Serge Daney je z njim, 10 let pred njegovo smrtjo, naredil krasen intervju, katerega celotno razsežnost lahko kot bralci začutite že ob branju v Kinotečniku.
Satyajit Ray je bil v ustvarjalnem smislu hkrati ljudski kot intelektualen, ker se ni pustil spustiti na nižjo raven od tiste, ki si jo je začrtal. Tudi v življenju, saj je živel v premožnem predelu Kolkate s služabniki. Bil je kritičen do vseh, ki tega niso bili sposobni ob tem pa se je močno zavedal svojega doprinosa k indijski in filmski skupnosti. V našo bo tokrat, v mesecu maju, vnesel polovico od vseh filmov, ki bodo prikazani v okviru indijske retrospektive in jo razdelil na filme dolge do dveh ur, njegove in filme, ki sta jim dve uri le osnova. Med ostalimi morda najbolj izstopata Mati Indija, ki je bil materni film mnogim kasnejšim filmom in velika epska klasika Veliki Mogul.
Poleg resnih socialnim dram bomo lahko od srede naprej v Slovenski kinoteki, ter nato konec meseca še na filmskem festivalu v Izoli, uživali v vizualni razkošnosti planov, masovnih prizorov, ki se jih le redka kinematografija lahko privošči ali ljubezenskih zgodbah, ki so vedno vpeta v razredno različne strukture, kar v družbi, prežeti z religijo, pomeni izobčenje. Antropološko morda še najbolj zanimivi filmi, ki bodo prišli iz dežele, ki ji film pomeni edino in še poceni zabavo, edini medij preko katerega lahko ubežijo iz svojega trpkega vsakdana in ki zato ponuja neskončno možnosti za identifikacijo. Najlepši primerek ponujanja fantazem, ob katerih Indijci glasno izražajo odobravanje poteka zgodbe, z liki močno sočustvujejo ter ob filmu kdaj tudi zaplešejo. Prav zavidam vsem tistim, ki so kdaj lahko bili prisotni na kakšnem filmskem festivalu v Indiji in to doživeli iz prve roke.
Napoveduje Sabina Đogić.
Komentarji
komentiraj >>