“Sočutje ni zločin, pravica ni zločin, resnica ni zločin. Sama zloraba živali spodbuja ljudi, da se borijo proti zlorabi živali. Kako si država upa poskušati zatreti naše gibanje, medtem ko ščiti zla vivisekcije, gojenja živali, krvave športe in vse druge grozote. Lahko zmagamo, moramo zmagati in – če se bomo borili skupaj – bomo zmagali!” (Animal liberation front)

Različne skupine borcev za pravice živali ne morejo mirno in pasivno prenašati človekovega zlorabljanja in človeške krutosti do živali ter dejstva, da že celo stoletje obstajajo organizacije za zaščito živali, ki z legalnim delovanjem niso uspele narediti ničesar za njihovo resnično osvoboditev. Po mnenju najbolj radikalnih zaščitnikov je legalen boj prinesel zgolj razočaranje, saj zakoni ščitijo samo ljudi.

Prepričani so celo, da zakonodaja danes legalizira izkoriščanje živali na podoben način kot je nekdaj legalizirala suženjstvo. Takšni zakoni so torej nepravični zakoni, nepravičen zakon pa za radikalne zaščitnike živali ni nikakršen zakon. Zato v iskanju pravice kršijo zakone in tvegajo svojo svobodo za osvoboditev živali, ki naj bi dejansko bila podaljšek človeške osvoboditve.

Množični mediji in politiki radikalne bojevnike za osvoboditev živali radi imenujejo kar teroristične skupine. Tiskovni predstavnik Alfa in eden najbolj preganjanih aktivistov v Veliki Britaniji Robin Webb tovrstnem stigmatiziranju ostro nasprotuje. Trdi, da so aktivisti Fronte za osvoboditev živali osvoboditelji, pravi teroristi pa so tisti, ki v laboratorijih, živalskih vrtovih in na farmah terorizirajo ter mučijo in izkoriščajo nedolžne živali, ki se same ne morejo braniti.

Takoimenovani živalski aktivizem je najbolj razširjen predvsem v Veliki Britaniji in ZDA, pa tudi v Avstraliji, Skandinaviji in Španiji. Najbolj odmevne akcije pripisujejo Fronti za osvoboditev živali, Policiji za pravice živali, Oddelku za pravico, Organizaciji za osvoboditev perutnine, Skvodu za ukinitev lova, Brigadi za pravice živali in Osvoboditeljem.

Čeprav število skupin in organizacij izredno hitro narašča je najbolj znana in najbolj aktivna še vedno Fronta za osvoboditev živali – “ALF”, ki je nastala junija 1976 iz leta 1972 ustanovljene manjše skupine “Band of Mercy”. Njihov kratkoročen cilj je s pomočjo direktne akcije rešiti čim več živali, dolgoročno pa želijo popolnoma prekiniti človeško zlorabo in pregon živali.

Fronta za osvoboditev živali nima niti enega samega člana, saj se podpora ALF-u izraža v načinu mišljenja in ne v plačevanju članarine. Vsak posameznik lahko torej postane njen pripadnik z aktivnim udejstvovanjem pri osvobajanju živali. Domnevajo, da naj bi bilo takšnih posameznikov približno več tisoč. Aktivisti delujejo individualno ali v majhnih avtonomnih skupinah, ki niso centralistično organizirane ali koordinirane.

Prioriteta aktivistov ALF-a je drzno reševanje živali iz
laboratorijev, farm in tovarn. Rešenim živalim zagotovijo
nove in prijaznejše domove ali pa jih namestijo v
samoorganizirane čakalne enote, kjer živali počakajo na
novega lastnika. Aktivisti se izdatno posvečajo tudi
povzročanju škode izkoriščevalcem živali in uničevanju
lastnine, ki se uporablja v procesih mučenja živali.
Najbolj pogoste tarče sabotaž so laboratoriji, tovarne,
univerze, trgovine s krznom, prehrambena industrija,
domovi vivisektorjev in mesnice.

Čeprav sta reševanje živali in ekonomska sabotaža prioritetna cilja, je sekundarna skrb vsake akcije publiciteta - pridobivanje dokumentiranih in fotografiranih dokazov o grozotah, ki jih izvajajo v laboratorijih. Tovrstni dokumenti vplivajo predvsem na širšo javnost, ki naj bi končno izoblikovala svoje poglede in spoštljivo ravnala z ostalimi živimi bitji. Sestavni del aktivnosti ALF-a je tako tudi izdajanje biltenov, razprečevanje letakov in razpoložljivost govornikov za javna srečanja in razprave s ciljem promocije etike osvoboditve živali.

Uradna politika Fronte za osvoboditev živali je nenasilna direktna akcija. ALF je namreč ohranil obvezo nenasilja do vseh živih bitij, vključno z ljudmi. Pravijo, da so zelo pozorni, da s svojimi akcijami ne bi poškodovali živali ali nedolžne ljudi. Izogibajo pa se tudi uporabi fizičnega nasilja nad tistimi, ki so vključeni v pregon živali, ker bi to predstavljalo veliko taktično napako. Trden dokaz, da nobena njihova akcija ni prinesla žrtev sicer ne obstaja, vendar pravtako ni nobenega dokaza o žrtvah. Vse njihove direktne akcije so usmerjene samo na nežive objekte, saj napadajo lastnino in ne ljudi. Po njihovem prepričanju tovrstne akcije niso nasilne, saj v skladu z geslom “porušiti stavbo ni nasilno – nasilno je zažgati žival” pod definicijo nasilja ne uvrščajo uničevanja lastnine, ki se uporablja v procesu mučenja živali in povzročanja škode izkoriščevalcem živali.

Čeprav je uradna politika Fronte za osvoboditev živali usmerjena proti nasilju nad ljudmi, Robin Webb meni, da je nasilno ravnanje v nekaterih pogledih lahko tudi sprejemljivo. Podobno kot je bilo nasilje naprimer opravičljivo v primeru boja proti apartheidu v Južnoafriški republiki. Ko je nasilje sprva veljalo za dejanje terorizma, kasneje pa so ga tudi najbol reakcionarni politiki priznali za upravičen in legitimen boj za osvoboditev zatiranih.

Vedno večja popularnost gibanja za pravice živali ter vedno večje število skupin ter organizacij s seboj seveda prinaša tudi različne pristope k načinu boja. Tovrstna razhajanja grozijo, da bo prišlo do razdorov v gibanju, kar bi celoten skupen boj precej oslabilo. Zato ameriška Brigada za osvoboditev živali poziva vse bratske skupine naj združijo vse sile ter poskušajo premostiti tako prepad znotraj samega gibanja za osvoboditev živali kot tudi razhajanja med borci za človeško osvoboditev in osvoboditev živali. Kot pravijo sami, je potrebno ustaviti vse objestne oblike izkoriščanja od seksizma, rasizma in razredne družbe do heteroseksizma ter nenazadnje zlorabe živali.