Sobota, 22. 5. 2004
dani
Vsi tisti, ki ste se z dosedanjih katalogom tega kolektiva že srečali, podlegli njegovim čarom, verjeli v njihove sveže ideje, ki so bile mnogokrat pred časom, in zaupali kredibilnosti starih čikaških mačkov, ki so vedno konsistentno in premišljeno dozirali in razvijali svojo zvočno identiteto, ste najbrž album, ki ga imamo nocoj na meniju, le stežka pričakali ... (več) ...
Vsi tisti, ki ste se z dosedanjih katalogom tega kolektiva že srečali, podlegli njegovim čarom, verjeli v njihove sveže ideje, ki so bile mnogokrat pred časom, in zaupali kredibilnosti starih čikaških mačkov, ki so vedno konsistentno in premišljeno dozirali in razvijali svojo zvočno identiteto, ste najbrž album, ki ga imamo nocoj na meniju, le stežka pričakali. Tortoise so namreč vedno bili bend, ki si je vzel precej let za nov bistroum, v vsako ploščo je vložil že kar preveč znoja in energije, jo v studiu vedno znova brusil in pilil do onemoglosti ter nikoli zares ni podlegel nobenemu trendu ali pač premiku znotraj glasbene industrije. Vedno so bili in bodo predani le svojim normam, idealom in tendencam, od katerih nikoli ne odstopijo niti za ped. Nenazadnje so še vedno eni od prvoborcev virtualnega žanrskega kotička post-rock, ki se je nekoč zazdel še kako provokativen, radikalen in nadčasen, a ga nikoli zares niso sprejeli, kaj šele da bi njegovim namišljenim zakonitostim, ki so mnogokrat le plod pomanjkanja domišljije in izobrazbe poslušalca, tudi podlegli – sploh zato, ker se je njegova forma v zadnjih letih z moštvom muh enodnevnic in brezvestnih plagiatorjev že izrodila in kot rigidno truplo brez pravih usmeritev in idej samevala v enosmerni ulici. Pri Tortoise namreč nikoli nisem dobil občutka, da bi obstali na mestu ali pač na silo poskušali prenesti sporočilo na ‘drugo’ stran. Zaradi moštva različnih preokupacij in projektov udarne peterice, ki jo tvorijo John McEntire, Doug McCombs, John Herndon, Jeff Parker in Dan Bitney, se je namreč zvočni ustroj Tortoise vedno znova barval, bogatil, sprevračal, ‘zavijal’ in odvijal v nadvse nepričakovane smeri – pa čeprav nikoli niso izgubili prepoznavnosti in delavne vneme, album pa ponudili takrat, ko so začutili, da je napočil pravi čas.
In ko sem nov album ponudil svojim slušnim celicam, sem pričakoval kar preveč, pa čeprav bi me mnogoletne izkušnje lahko že kaj naučile. Priznam – z leti sem se že tako razvadil, da sem vedno znova pričakoval nov ‘bum’ in šokanten preskok k novim avanturam. A to je nerealno, saj so tudi Tortoise svoje kreativne vrhunce že doživeli in uprizorili v preteklosti – pa naj bo to z vseh vetrov nabran steber post-rock gibanja v podobi prvenca, originalna in produkcijsko dovršena mojstrovina Millions Now Living Will Never Die, v mutiranem jazzu, minimalizmu in novih ‘praksah’ obstoječa prekuhanka TNT ali pač na rockovskem žmohtu bazirana ‘simfonija’ Standards. Vsekakor plošče, ki so vsaka zase raziskale povsem drugačen teren, a ponudile tisti presežek v izrazu in estetiki, ki je bil še kako vpliven za vrsto soborcev in sodobnih zvočnih tokov. In tudi nova plošča pretirano ne odstopa od preteklih skušnjav in nadaljuje prav tam, kjer se je bend z zadnjo ploščo "Standards" pred par leti tudi ustavil. Če ste mislili, da bodo naredili radikalen rez, ste se pošteno ušteli, saj še vedno razgrajujejo lastno identiteto, preverjene vzorce in postopke ustvarjanja ter zares ne povedo nič pretirano novega, kar do danes s čutili ne bi že zaznal. A to ne pomeni, da jim je originalnih idej že zmanjkalo, kaj šele, da bi se prepustili predvidljivosti. Ne, a dejstvo ostaja, da so v reprodukciji lastne blagovne znamke še vedno več kot uspešni, sam album "It’s All Around You" pa bi lahko dojemal tudi kot nekakšen most oz. prehodno ploščo med zvočnostjo, ki jih je okupirala v preteklosti, in priložnostmi, ki jih zasedbi ponuja prihodnost. Ali bolje - nov album pravzaprav zaključuje konceptualno zamišljen krog, ki ga tvorijo vse navedene plošče, z njihovega zeljnika pa pobere tiste zamisli, ki jih je vredno razvijati naprej. Album namreč poleg razpoznavnega zvočnega poleta, ki kuži in vizualno potujuje poslušalca, ponuja tudi nekaj novosti, ki pričajo in dokazujejo, da porabljena leta, ki so jih namenili njegovemu snovanju, le niso bila zaman. Tako atmosferične, na trenutke že kar pretirano umirjene in ponotranjene, zvočno okleščene, v detajl usmerjene in na repeticiji osnovane plošče bend že dolgo ni naredil – vsaj od prvenca naprej. Zazdi se mi namreč, da jih je tokrat bolj kot nalaganje različnih zvočnih tekstur, aranžmajev, gmot in moštva prehodov zanimala redukcija in usmerjenost v samo raziskovanje ter polnjenje odprtega prostora. Komadi so namreč omejeni na bistvo in v par minutah povedo vse, žanrsko in čustveno pa se pravzaprav povsem dopolnjujejo oz. vlečejo zastavljeno rdečo nit od začetka do konca. Upal bi si celo trditi, da poslušam le eno, večdeleno kompozicijo, ki deluje kot enovita kolekcija signalov in impulzov.
Komentarji
komentiraj >>