Edo Maajka ali Edin Osmić je že s svojo prvo ploščo "Slušaj mater"
dokazal, da je eden največjih obetov rapa na območju bivše Jugoslavije. Po dveletnem predahu je pred približno mesecem dni izdal še svojo drugo ploščo, dolgo pričakovano "No Siki... riki", ki je ravno tako kot prva izšla pri založbi Menart. Edo pa se trentuno bolj ukvarja s korupcijo in politično pozicijo nekaterih v državi, v kateri živi ...
Veliki bosanski heroj Edo Maajka je pred dvema letoma fasciniral Balkan s svojim odličnim prvencem "Slušaj mater". Od takrat je prekoncertiral Bosno, Hrvaško in Slovenijo, sodeloval s srbskimi, bosanskimi, slovenskimi in hrvaškimi raperji ter konstantno namerno ali nenamerno skrbel, da se je o njem nenehno govorilo. Nad njegovimi raperskimi sposobnostmi se je kmalu navdušilo tudi ostalo poslušalstvo, ki so ga k poslušanju vabile predvsem njegove zgodbe in ugotovitve o balkanski vojni. Edo, ki se je pred njo umaknil v Zagreb, je tudi tam mnogokrat naletel na težave zgolj zato, ker je Bosanec, pa je vseeno ostal povezan z dogajanjem v Bosni in o njem tudi pisal.
Konec prejšnjega meseca pa je Edo izdal svojo novo ploščo »No Siki…Riki«. Tudi ta plošča je izšla na založbi Menart, razlike med prvo in drugo ploščo pa so vseeno kar precejšnje. V kolikor se je na »Slušaj Mater« ukvarjal z vojnimi travmami in iskanjem sebe v svetu vojnih dobitnikov, oportunistov in egoistov, po drugi strani pa odprto koketiral z odličnim pripovedovanjem in interpretiranjem dobro zamišljenih zgodb, je tokrat začel na veliko udrihati po hrvaški politiki in estradi, s katerima se je hote ali nehote srečeval po uspehu prve plošče. Plošča zveni precej bolj osebna in emotivna, kar se vidi tako pri politično negativnih komadih kot pri pozitivnih komadih tipa »No Sikiriki«. Večjo osredotočenost in konceptualnost je opaziti tudi pri distanci od hrvaške raperske scene, katere protagonisti so se znašli na njegovem prvem izdelku, tokrat pa kot gosta najdemo le dolgoletnega bosanskega kolega Frenkija iz ekipe Disciplinska komisija, ki ji pripada tudi Maajka ter nekaj vokalistov tipa Dado Topić, vse ostalo pa Edo opravi bolj kot ne sam. Odmik od ekipe iz Blackouta pa vseeno ni popoln, saj so bili fantje še kako prisotni pri delu glasbenih podlag. Za glasbo so tako skrbela vsa velika imena hrvaškega in bosanskega rapa, začenši z legendarnim Kooladom, elementalovcem Shotom, Dashem, ki je naredil glavnino prve plošče, Baby Dooksom iz Bolesne braće ter Soulom iz ekipe bosanskega FM JAM-a. Poleg njih ima Edo na otvoritvenem komadu živi bend, en beat pa je naredil tudi njegov kolega Andrej, ki sicer sploh ne dela rap glasbe. Prav v zvočni podobi pa je Edo naredil največji korak naprej. Na svojem prvencu, kjer je za večino plošče poskrbel Dash, je bilo sicer pohvalno čutiti veliko balkanskega melosa, samplov Kusturičinega No Smoking Orchestra, kar se je lepo vpletalo v tekste in glasbo Maajke, a vendar so tokratni beati kvalitetno vsaj za razred boljši in veliko bolj raznoliki. In prav v raznolikosti je »No Siki…riki« boljša, saj celo ploščo skonzumiramo lažje, kot smo to naredili s prvencem, kjer je bilo kar nekaj komadov, ki jih nihče ne bi pogrešal tudi, če jih ne bi našli na plošči. Edo je postal del scene, o kateri govori brez dlake na jeziku, iskreno ter doživeto, na tipično njegov rahlo grotesken način se spotika ob življenje elite, katere del naj bi bil tudi on sam. Slabo socialno stanje tako rojstnega Brčkega kot Zagreba, v katerem trenutno živi, obrne v svojo korist z odličnim »storytellingom«, ob katerem poslušalec le še pridobi na pozornosti, kljub temu da sama glasba in teksti v nobenem primeru ne koketirajo z vzorci komerciale, po katerem se zgleduje ostala zagrebška raperska srenja. Prav v tem je zame Edo še dokaz več, da moraš vedno stati za tem, kar ti je najbližje, kar najbolj čutiš, saj je s prodajo 5.000 plošč v prvem tednu porušil rekorde hrvaške scene in to z glasbo kakršne komercialne radijske postaje načeloma sploh ne vrtijo. Še več, Edo je tako s prvo kot z drugo ploščo na nek način postavil nov trend, z neradijsko glasbo je namreč postal največji hit prav na – radijih. Hkrati pa so določeni radijski programi, kot recimo tisti v Novi Gradiški, s prepovedjo vrtenja njegovih pesmi potrdili tezo, o kateri naš junak kar nekajkrat spregovori tudi na plošči - o političnosti radijskega prostora namreč. Tako nacionalistično območje, kot je bivša Jugoslavija, pa z linčanjem ter medijsko gonjo le posledično in nezavedno skrbi za njegovo promocijo, ki mu je tudi sicer ne manjka.
Kljub vsem zgoraj izrečenim besedam pa je Edo še vedno najmočnejši tam, kjer je bil. Njegov flow in energija ter lahkota, s katero stvari odrapa so v kompletu z njegovo neverjetno markantnostjo in karizmatičnostjo vsekakor dobitna kombinacija. Ko k temu dodamo še idejnost in smisel za pisanje zgodbic, pa v seštevku izvlečemo ven najboljšega raperja Balkana. Vsi tisti, ki ste mislili, da fant svoje prve plošče ne bo nikoli dosegel, pa ste se kar konkretno zmotili, saj jo je že z novo ploščo v vseh pogledih krepko presegel. V dokaz omenjenih besed lahko slišite naslednje kompozicije »Sevdah o rodama«, »To sam ja«, »Pržiii«, »On je mlađi«, »Dragi moj Vlado«, »Svudi san bija«, »No sikiriki«, »Kliše«, »Ožeži«, »Legenda o Elvisu« in »Mater vam jebem«. Pa uživajte.
Jizah
Komentarji
komentiraj >>