Umor mlade, lepe osebe; kriminalist tik pred upokojitvijo; razočarani ljubimec brez alibija; skregana družina; ljubosumni sodelavci. Zaplet, vrh, razplet, vmes pa še malo seksa in solzá. To bi lahko bil instant recept za dobro kriminalko, ki pa bi, precej verjetno, izpadla bolj plehko, tako malo s priokusom ameriških trafikarskih izdaj. Roman Metoda Pevca Večer v Dubrovniku sicer je narejen po tem kalupu, a ga tako sižejsko kot na nivoju jezikovne kompetence krepko presega.
Umor mlade in lepe osebe (po možnosti slavne), kriminalist tik pred upokojitvijo, razočarani ljubimec brez alibija, skregana družina, sovražno nastrojeni/ljubosumni sodelavci. Zaplet, vrh, razplet, vmes pa še malo seksa in solzá. To bi lahko bil instant recept za dobro kriminalko, ki pa bi, precej verjetno, izpadla bolj plehko, tako malo s priokusom ameriških trafikarskih izdaj. Roman Metoda Pevca Večer v Dubrovniku sicer je narejen po tem kalupu, a ga tako sižejsko kot na nivoju jezikovne kompetence krepko presega.
Zgodba, ki se, presenetljivo osvežujoče, dogaja v Sloveniji, poteka približno takole – Filipa Aleksander, medijska zvezda sobotnih večerov, nenadoma in v sumljivih okoliščinah umre, bojda zaradi zastrupitve z gobami. Za seboj zapusti 14-letno hčerko Ajo in cel kup nerešenih vprašanj v zvezi s smrtjo, ki jo preiskuje kriminalist Kajetan Perko. Ta počasi odvija skrivnostni klopčič, išče (in najde) možne osumljence, na koncu seveda najde pravega. Kajetan je orisan tako, da podoba hitro spomni na tipične televizijske kriminaliste – je zavzet in zagret preiskovalec, samski a vendar v nekakšni zvezi brez obveznosti, pije in kadi in ima – kar je zelo pomembno – dober občutek za ljudi. Na prvi premislek bi lahko on bil protagonist romana, a zgodba mrtve Filipe vse preveč sili na plano in jo postavlja v ospredje. In sicer predvsem s pomočjo informacij, ki jih zbere Kajetan - od mejlov, posnetih pogovorov do pripovedovanj in spominov njenih bližnjih in malo manj bližnjih ljudi. O medijskih zvezdah imajo pač vsi dosti povedati. A prav s temi podrobnostmi njenega, na eni strani bleščega na drugi strani pa precej mračno žalobnega, življenja v knjigi zažari njena podoba, njen mrtvi duh.
To pa je tisti presenetljivi segment romana Metoda Pevca. Da pisatelj na humoren način in brez problemov zapisuje misli kriminalista je pač jasno, ve, kako in o čem razmišljajo moški. Da pa se detajlno in presenetljivo realistično poglobi v razmišljanja ženske, je pa nekaj čisto drugega. Filipa je namreč kanibalka, črna vdova, fatalna ženska – moške privablja s svojim omamnim telesom, ženskimi čari in ravno pravšnjo mero izkušenosti, a se jih po kratkem druženju precej na hitro in, vsaj zanjo, neboleče znebi. Pa ni situacionistka ali taka bolj lahka ženska, do svojega položaja ni prišla prek postelj, Filipa je intelektualka, bistra in samozavestna. In je strahotno osamljena. Razočarana. Predvsem razočarana nad moškimi. Nekoč prijatelju v pismu zapiše:
»Vseeno se valjam po praznih posteljah, za tolažbo, za slepo iluzijo. Kar tako, da se zamotim, da se prevaram. Moški pa: počofotajo v mojem telesu in grejo. Vsi pridejo s svojimi problemi, po tolažbo, da se spet naslonijo na mamin cucelj, da naložijo na požrešen ogenj svojega ljubega ega. Grizejo, ližejo, stokajo, fukajo, potem jim z erekcijo uplahne vse ... Še vsak je nekaj odnesel od mene. Od mene, ki že tako nimam nič! Kradejo mi iz naročja, iz drobovja mi vlečejo koščke mojega življenja.«
Naj se sliši zlajnano ali plehko – a v njenih razmišljajih se skriva toliko drobcev življenjskih resnic, da knjiga zaradi prepleta le-teh s preprosto, malo kriminalno obarvano zgodbo postane večplastna. Prisili in napelje k razmišljanju o odnosih, ljubezni, o večnem vprašanju kaj želijo ženske in kaj moški in o tem, da je odgovor na to vedno (res vedno) drugačen. Presegajoč lahotne in hitro berljive romančke je v romanu Metoda Pevca tudi jezik. Svet, ki ga pripovedovalec ustvarja z opisovanjem notranjih stanj (tako moških kot ženskih) je metaforično bogat in slikovno barvit. Življenjski zgodbi Kajetana in Filipe nam približa prav z nekim, morda le na videz, prerostim izrazjem, ki se dopoljnuje z eksistencialno razmišljujočimi segmenti. Pi tem ne zapade v noben ekstrem - ne v pretirano filozofsko nerazumljivost in ne v površno osredotočanje na to, da bi bila zgodba zgolj povedana in zapisana.
Na koncu je, kakor se za tak žanr pisanja spodobi, razplet romana Večer v Dubrovniku presenetljiv. Tako s strani raziskave kriminalista Kajatana, ki išče (in najde) morilca, kakor tudi s strani Kajetana moškega, ki nehote išče (in najde) smisel in možno nadaljevanje življenjske poti. Knjiga je za prihajajoče poletne dni osvežujoče in presenetljivo primerno branje. Vsaj za tiste bralce, ki poleg dobre zgodbe zahtevajo vsaj malo tistega »nekaj več«, zaradi česar se prebrana knjiga za kratek čas usidra v nas in nam poleg zapolnitve prostega časa ponudi tudi kakšno dobro iztočnico za temeljit premislek. O marsičem!
Z romanom Metoda Pevca Večer v Dubrovniku vam je v današnjem Kosilu nekega molja postregla Katja Križnik.
Komentarji
komentiraj >>