Za nami je že drugi filmski festival, ki je prevetril zasidrane poglede in morebitne ideje o politični korektnosti. Na treh prostorih Metelkove in letos prvič v atriju SAZU se je zrolalo 35 filmov raznovrstnih žanrov in dolžin. Rdečo nit festivala je povezovala vsebina projekcij, ki so priromale iz vseh koncev sveta ter pod drobnogled vzele aktualne pa tudi že prezrte politične teme. Vsekakor pa smo gledalci gibljivih slik dobili veliko bolj realne predstave o dogodkih kot pa jih v javni prostor preslikavajo poročevalski mediji. Torej, PI-FF se je trudil z reinterpretacijami medijsko posredovanega pogleda. Vsi poznamo cenzuro v korist vladnih avtoritet, mar ne?
Za nami je že drugi filmski festival, ki je prevetril zasidrane poglede in morebitne ideje o politični korektnosti. Na treh prostorih Metelkove in letos prvič v atriju SAZU se je zrolalo 35 filmov raznovrstnih žanrov in dolžin. Rdečo nit festivala je povezovala vsebina projekcij, ki so priromale iz vseh koncev sveta ter pod drobnogled vzele aktualne pa tudi že prezrte politične teme. Vsekakor pa smo gledalci gibljivih slik dobili veliko bolj realne predstave o dogodkih kot pa jih v javni prostor preslikavajo poročevalski mediji. Torej, PI-FF se je trudil z reinterpretacijami medijsko posredovanega pogleda. Vsi poznamo cenzuro v korist vladnih avtoritet, mar ne?
Pa se za hip ustavimo pri vprašanju, kaj je politično korektno oz nekorektno? V katalogu, ki je izšel skupaj s festivalom, so se zbrale mnoge misli nekaterih avtoritet, ki se borijo za premikanje meja politične korektnosti. Matjaž Hanžek piše »o pomanjkanju sonca na sončni strani Alp in o čistih plodovih čistih semen ter vprašljivih čistih dušah tistih, ki te meje postavljajo« – vlada, torej. Suzana Tratnik pa pogleda čez rob in zaznava politično korektnost predvsem kot »neprijetnost in šibo božjo, s katero razne manjšine mahajo po večini.« Kje se torej nahajate?
Če ste se prejšnji teden, točneje od 11. do 15. maja potikali po Metelkovi, ste si vizualne spomine in »skravžlane« možgančke lahko napolnili s pestro izbiro filmčkov in z otvoritvenim italijanskim celovečerecem Bitka za Alžirijo, ki ga je leta 1965 posnel Gillo Pontecorvo. Režiser je odstrl zaveso in na platno ulovil skoraj izgubljene delčke filmske zgodovine. Fokusiral se je na revolucionarne 7 let trajajoče boje in vstajo alžircev proti francozom, ki so jih okupirali. Kultni igrani film, poln pomembnih informacij je na ogled postavil brezkompromisno pobijanje za končni cilj – osvojitev ozemlja. Nadaljnje smo bili priča še mnogo vojnim filmom ter dečkom, ki so se po direktivi od zgoraj »igrali« strateško igro: »Zemljo krast!« Vsebinsko gledano je vse skupaj kot en malo bolj resen otroški film, vendar prekleto resničen in dokumentaren.
»PIFF se gleda, PIFF se misli« je bil slogan letošnjega Politično nekorektnega filmskega festivala, ki se je predstavil s petnajstimi vsebinskimi filmskimi sklopi ter drugim obfestivalskim programom. Med drugim naj bi se zgodila tudi okrogla miza, na kateri bi prekomentirali idejo festivala, se dotaknili političnega ozadja ter aktivizma, ki se skriva v PIFFu. Vendar je obveščenost očitno zajela premajhen krog ljudi, tako da smo z gosti in enim poslušalcem le malo pokramljali ter po polurnem čakanju na še več ljudi željnih debate, zapustili pravzaprav trikotno mizo. Organizatorjem tega spodrsljaja očitno ni za zameriti, saj je to šele drugi tovrstni festival, ki šele zori. Obenem pa je bil prazen tudi debatni kotiček v Kinodvoru, kjer naj bi spregovorili o filmu Bitka za Alžirijo. Mogoče pa tudi ni bilo interesa, da bi se PIFF gledal in mislil hkrati?
Pa vendarle, filmski festival je ponudil pestro izbiro filmov, kar 35 smo si jih lahko ogledali v pičlih petih dneh ter obenem pozdravili in zaploskali tudi nekaterim gostom, režiserjem, ki so svoje stvaritve še dodatno predstavili. PIFF je pomemben prispevek k filmski kulturi, če pogledamo z vidika ozaveščanja ljudi, ki se skriva skoraj v vsakem ozadju dobrega filma, saj je medijska neresnica prepogosta. PIFF je torej izzval na prvi pogled zelo prepričljiva medijska dejstva, se lotil ponovne interpretacije zgodovine, ki je tudi pridobičarsko prikrojena, hkrati pa nam je vsem skupaj prečistil in zmedel jasne predstave o tem, kaj je etično, neetično, korektno, nekorektno, politično…. Kar je dobro! Naj živi PIFF!
Meje politične korektnosti sem v mislih premikala Vesna V.
Komentarji
komentiraj >>