Petek, 4. 6. 2004
dani
Sodelovanja med dvema bendoma so vedno problematična, saj nikoli zares ne veš kaj lahko tudi pričakuješ. Sploh, če to sodelovanje, oz. zvočno zaroto 'skuhata' dve entiteti, ki ju v istih studijskih prostorih nisi pričakoval niti v najhujših sanjah, saj prihajata iz povsem drugačne glasbene tradicije, ustvarjalnega okolja, časovnega okvira, na prvi pogled in posluh prej kot skupne točke poudarita razlike, njun pedigre, oz. zapuščina pa v nobenem primeru ni primerljiva...(več)...
...Ha. Kako lahko sploh primerjam dva benda, ko pa imam na eni strani neprekosljive legende, ki po več kot tridesetih letih še vedno 'brcajo', uničujejo pregrade in burijo duhove, na drugi strani pa še vedno razmeroma mlado, a prekleto prodorno, energično in v podzemlju uveljavljeno silo. Temu, da sta se spečali ekipi Faust in Dalek lahko preprosto in brez dlake na jeziku rečem samo – popoln ŠOK! Da so Fausti med vsemi ustvarjalci, ki jih imajo na voljo, izbrali prav Dalek, se zazdi že res neverjetno, če ne že kar malce smešno. Mislim, da se v tem lahko brez nadaljnega strinjamo – pa povsem nepomembno je ali ste star Faust fen ali pač navdahnjeni sledilec socialno-politične kritike Dalek. Čeprav verjamem, da mnogi oboževalci Dalek za Fauste sploh še niso slišali in obratno. Nenazadnje Fausti v vsej svoji karieri zaradi svoje posebne 'narave' res niso bili poznani po tem, da bi se predajali sodelovanju z zunanjim 'tujkom' – prej nasprotno. Če pa že, se mi pa precej bolj samoumevna kot zarota z mutiranim hip-hop-karkoli zvarkom zazdi povezava s takim imenom kot je npr. Tony Conrad. Ok. Dalek so malce bolj odprti in se v dvobojih ne ozirajo na žanrsko orožje nasprotnika – situaciji se pač prilagodijo. Kako dobro jim gre o rok, so namreč dokazali že velikokrat, a še vedno se ne morem znebiti občutka, da je svet še vedno poln presenečenj. Pripelje celo do tega, da imam tokrat prvič vpogled v to, kako zveni mutirana mineštra krautrocka in 'natrganega' hip-hopa ter furioznega 'rimoklepstva'. Ne spomnim se namreč, da bi ju kdajkoli že srečal – sploh pa ne v tako uspešni navezavi, ki je vsekakor pogumna poteza in ponuja možnost preboja tistega, kar se je še nedavno zazdelo nepremostljiva ovira. Mnogim bi se namreč ob pogledu na stari krautrock kult, ki je iz ustvarjanja glasbe naredil način življenja, noge kratkomalo zašibile in bi bili zaradi občudovanja tej nalogi nedorasli. Mnogokrat smo to že videli in slišali, a Dalek dokazujejo, da s tem nimajo nobenega problema in ne bodo podlegli. Prej bodo izkazali vse spoštovanje do starejši – kar nenazadnje dokaže že sam naslov plošče Derbe Respekt, Alder -, Faust pa so izkoristili priložnost, da še enkrat doživijo svojo mladost in se napijejo sveže krvi.
A bolj ko razmišljam, se mi dozdeva, da lahko iz vseh razlik, ki ločujeta dve povsem specifični generaciji ustvarjalcev, potegnem tudi nekaj stičnih točk. Oba benda sta namreč redefinirala in na svoj način prenovila svoj žanrski milje, se uprla pričakovanjem poslušalstva in glasbene industrije, ironizirala čas v katerem sta nastala, kritično pristopila k socialno-zgodovinskim temam, eksperiment pa je bila vedno v ospredju njunega zanimanja. In zato ne preseneča, da je bil eden dveh še preživelih originalnih članov Faust – inovator Hans Joachim Irmler – pred časom izjemno navdušen nad zadnjo mojstrovino Dalek, ploščo From Filthy Tongue of Gods And Griots, ki mu jo je bend tudi poslal, saj so hoteli prav na založbi Klangbad, ki je v lasti Faustov, objaviti dotični album za evropsko tržišče. To jim je naposled tudi uspelo, zasluge pa gredo najbrže tudi producentu Dalekov – gospodu Alapu Mominu alias Octopusu -, ki je že dolga leta sledil njihovi zapuščini. Kot sam namreč priznava je že pri dvajsetih začel raziskovati krautrock bende kot so bili Can, Kraftwerk in Neu!, prav Faust pa so mu z albumi kot so npr. Rien, Faust IV in You Know Faust povsem spremenili življenje in pogled na glasbo. Ja, res je – Fausti so vplivali tudi na Dalek – kar je še najbolj opazno v epski kompoziciji Black Smoke Rises z njihove zadnje plošče -, saj najbrže le-ti ne bi ustvarjali take godbe kot jo, če jim tudi Faust ne bi postregli s predrugačenim pogledom na samo glasbo in ustvarjanje. To priznavajo sami, a zagotovo si niso mislili, da se bodo sanje kdajkoli uresničile. Najbrže so bili skeptični tudi tedaj, ko jim je Irmler spontano sodelovanje tudi omenil ter jih povabil v studio, ki je v lasti založbe Klangbad. In material, ki ga boste slišali nocoj, je nastajal kar dve leti, saj so imeli v tem času na voljo le tri skupne seanse, vrhunec tega sodelovanja pa se je zgodil leta 2003, ko so družno nastopili na nekem festivalu v Švici.
A poslušanje albuma Derbe Respekt, Alder vsekakor ni lahek zalogaj za tiste s slabim srcem – kar je tudi za pričakovati, če se združita tako brezkompromisna benda. Priče smo namreč temačnemu, že skorajda apokaliptičnemu in napeto-napadalnemu ambientu, ki je še najbliže industrijsko-kratrockovskemu dub-hopu ali tistemu, kar smo še pred časom imenovali 'illbient', a se je njegov pomen z leti že izrodil. Tokrat pa je bržkone primerna oznaka za paranojo, ki ji bomo priče, saj vas dotični album ne bo spustil iz svojega prijema od začetka pa vse do samega konca. In kar ne morem verjeti kako so se člani obeh bendov spontano ujeli in svoje 'ego-tripe' za to priložnost postavili ob stran. Ne morem sicer reči, da zvenijo bolje kot pa vsak posebej na avtorskih prispevkih, a kemija in obojestransko spoštovanje sta več kot očitna. Čeprav pa ostaja dejstvo, da se vsebina precej bolj približa zadnjemu obdobju ustvarjanja Faust kot pa tistemu, kar delajo Dalek. Posledično to seveda pomeni, da je tudi prispevek Faustov precej bolj občuten kot pa tisto, kar k celoti dodajo Dalek, katerih vloga le ni tako močna kot bi lahko pričakoval. A to sploh ni ovira, saj družno zvenijo kot pravi, mali in demokratični bend. Brez heca. Še posebej izstopajo Irmler s potujevanjem na klaviatutrah, Michael Stoll, ki skrbi za basovske 'globočine' ter poleg Irmlerja še edini preostali originalni član Faustov – monolitni tolkalec Werner 'Zappi' Diermaier -, ki vseskozi gradijo osnovo in držijo tempo večine komadov. Pri Dalek pa je še najbolj opazna vloga Willa Brooksa na nihilističnih vokalnih recitalih, kjer poleg svežih rim doda tudi nekaj prepoznavnih, a drugače interpretiranih verzov iz zadnje plošče Dalek, medtem, ko se Octopus s programirano 'ritmiko' in gramofonar Still držita malce bolj v ozadju ter ambient polnita le z industrijsko atmosferiko in občasnimi ritmičnimi udarci. Slednja namreč prideta še najbolj do izraza v uvodnem komadu Imagine What We Started in zaključnem, proti-buševsko nastrojenem hitu T-Electronique, ki je pravzaprav prenovljena verzija komada, ki so ga Faust v originalu objavili že na plošči Ravvivando.
Komentarji
komentiraj >>