Utrinke zagrebškega študentskega življenja je zbral Luka H.
Zagreb, minuli konec tedna. V enem izmed kafičev v bližini študentskega naselja so se okrog mize z laptopom v hipu zbrali še malo prej brezskrbni pivci. Eden izmed gostov si je ogledoval zdaj že zloglasno mojstrovino estradnice Severine in seveda k sebi takoj privabil nič več žejno druščino.
Res je morda malce nenavadno začeti reportažo o študentskem življenju v hrvaški metropoli z naslajanjem nad amaterskim porničem, toda kar je res, je res. Zadeva je dobesedno obnorela Balkan. Praktično vsi pogovori so v Zagrebu minuli teden po manj kot minuti pripeljali v isto slepo ulico. Severina gor, Severina dol. Na tržnici, v tramvaju, na žuru ob pol šestih zjutraj in jasno, na fakulteti. Na predavanjih, kajpada.
Sicer bo predavanj konec prav kmalu, natančneje 15. junija. Na Hrvaškem namreč letni študijski semester traja od 1. marca do 15. julija. Zadnji mesec je tako kot pri nas namenjen opravljanju izpitov, ki se ocenjujejo kot v osnovni šoli. Z ocenami od ena do pet. Zanje se na večini fakultet še vedno prijavljajo z izpolnjeno pisno prijavnico, za identifikacijo pa poleg indeksa uporabljajo študentsko izkaznico, ki jo popularno imenujejo »iksica«. Njena praktična vrednost se najbolj izkaže v menzah, kjer se je ob njeni predložitvi mogoče najesti takorekoč zastonj.
Na Hrvaškem nimajo bonov, temveč je v celotnem Zagrebu okrog 10 samopostrežnih restavracij, kjer si lahko izstradani študent privošči zajtrk, kosilo in večerjo. Res je, da v njih vlada nepopisna gneča, toda ob tem, da za zares obilno kosilo nikakor ne morete odšteti več kot 250 tolarjev, se splača čakati.
Vrnimo se k življenju na fakulteti in v njen študentski in študijski utrip. V splošnem je situacija sila podobna slovenski. Obveznosti pri posameznih predmetih so sestavljene iz predavanj in obveznih vaj, kar se seveda pozna na obisku predavalnic. Osebno na zagrebški Filozofski fakulteti še nisem doživel, da bi se v predavalnici zbralo več kot 20 ljudi, pa še to nas je bilo nekaj prisotnih bolj ali manj iz firbca. Je pa zato večja gneča v fakultetnem baru, s katerim upravlja združenje društev filozofske fakultete. Redno organizirajo različne kulturne večere, osnovi namen pa je seveda druženje, igranje kart in šaha ter nikoli dokončano debatiranje. Seveda vse skupaj spremljajo in motivirajo sindikalne cene.
Filozofska fakulteta je sicer ena največjih članic zagrebške Univerze, temu primeren pa je tudi njen status. Od razpada Jugoslavije naprej se je drži predznak »rdeče fakultete«, saj je iz njenih vrst izšlo mnogo nekdanjih in sedanjih politikov, mnogi izmed njih pa še vedno delujejo kot predavatelji. Torej nekaj podobnega kot na ljubljanski FDV. Iz omenjenih razlogov je v začetku 90-ih Tuđmanova oblast ustanovila nekakšno konkurenco Filozofski fakulteti. Takorekoč v sosednji stavbi se nahajajo Hrvatski studiji, ki jih je na začetku financirala hrvaška diaspora. Zdaj naj bi bila fakulteta, ki ima večino podobnih programov filozofski, ideološko čista, toda med študenti obeh še vedno vlada nekoliko podcenjevalen odnos.
Da sta med hrvaškimi študenti in profesorji vsaj teoretično dva ideološka tabora, priča tudi primer prej omenjenega kluba na Filozofski fakulteti. Na njegove stene je neka umetnica naslikala nekoliko žgečljive podobe, najbolj pa je nekatere motila šaljiva povezava Lenina in Kristusa. Češ, da gre za nedopustno provokacijo, ki se ne bi smela pojaviti v javni ustanovi. Polemiko je bilo zaslediti tudi v dnevnem tisku.
Sicer pa se z zadnjo spremembo oblasti in vrnitvijo HDZ na čelo države, v visokošolski politiki ni kaj dosti spremenilo. Novi minister za šolstvo Zoran Primorac je med študenti in mladimi celo relativno priljubljen, saj jih je počastil z obiskom na nekaj velikih zabavah, četudi bolj kritična očesa trdijo, da se minister še najbolj spozna ravno na zabave in dajanje dobrega vtisa. Kakorkoli že, hrvaška vlada za študentsko rajo namenja kar lepe denarce. Sosedje sicer nimajo tako dobro organizirane študentske organizacije kot v Sloveniji, kljub vsemu pa je moč potegniti nekaj vzporednic.
Predstavnike v študentski parlament volijo vsaki dve leti, obstajajo tudi študentski sveti, ki pa so več ali manj sami sebi namen. Parlament izvoli študentske voditelje, ki pa se jih podobno kot pri nas, ne drži ravno dober sloves. Preko razpisov namreč odločajo o delitvi sredstev za posamezne projekte, kjer imajo veliko maneverskega prostora za svoje interese. Vrhunec se je zgodil lani, ko so med kopico projektov največ sredstev dodelili prireditvi za izbor miss univerze. Študentska vlada je po silnem razburjenju razpis razveljavila in sama pravičneje razdelila denar. Že nekaj časa se govori o reformi študentske organiziranosti, kjer naj bi se zgledovali celo po Sloveniji. No, ja… Khm....
Vrnimo se na svetlejše plati hrvaškega študentskega vsakdana. Nedvomno je to tudi življenje v študentskih domovih, kamor je podobno kot pri nas, težko priti. Največji študentski naselji se nahajata ob reki Savi, kakšnih 15 minut vožnje od centra mesta. Malce pogrešam družabnost in razne »štuk žure«, ki jih poznamo recimo v Rožni dolini. Vsaj naš dom zaradi menze v pritličju nima kuhinj in drugih skupnih prostorov, zato je sila težko srečati že soseda. Toda v bližini so številni lokali, ki zaživijo vsak večer in vsako noč. Najbolj popularne so tri lesene hišice na obrežju Save, kjer se prepeva in pleše tudi do sedmih zjutraj.
Zagrebška pomlad je poleg dežja podobno kot v Ljubljani, začinjena s številnimi prireditvami in koncerti. Center mesta je minuli teden zaživel z uličnim festivalom gledališča, literature in pesmi. V legendarni Močvari so nastopili nemški pankerji Die Toten Hosen, v klubu Aquarius pa se ta teden obetajo Natacha Atlas in Transglobal underground.
Sicer pa je na študentski sceni znova silno popularen Novi val, od katerega nastanka letos mineva 25 let. Vse skupaj je najbrž povezano tudi z dokumentarcem »Otrok sreče«, ki ga je mogoče videti tudi v Ljubljani. Na žurih še vedno najbolj »zažgejo« Azra, Haustor, Prljavo kazalište, Hladno pivo in podobni veterani. Zanimivo je, da je velikokrat slišati tudi naše Pankrte, Lačne Franze in Videosex.
Študentsko življenje v Zagrebu je torej zanimivo in pestro, vendar se ne morem pritožiti, da je v Ljubljani kaj slabše. Le družba mora biti »ta prava«.
Utrinke zagrebškega študentskega življenja je zbral Luka H.
Komentarji
komentiraj >>