Sobota, 12. 6. 2004
dani
Pred časom mi je gospodič Miguel De Pedro alias Kid-606 rekel, da mora biti z vsakim, ki nima niti malo okusa za pop godbo, nekaj pošteno narobe. Ha. Lahko sem se le nasmehnil in moral pritrditi njegovim besedam. Tudi pop godba ima v svoji pestrosti več pojavnih oblik in dandanes do njenih odvodov ne morem biti več za vsako ceno odklonilen. Nenazadnje mi izvajalci, kot je prav naš nocojšnji gost Sufjan Stevens, vračajo vero v besedo 'pop', saj si jo prisvajajo na povsem svojski način in njeno osnovo mutirajo v instrumentalno-verbalni konglomerat, ki dosega neverjetne rezultate ... (več) ...
... Tako fascinantne rezultate, da sem bil lani preprosto šokiran, ko je v moje uhlje priletel kot strela z jasnega, ki ji nisem mogel določiti pravega vira. Njegovo tretjo veliko ploščo "Greetings From Michigan: The Great Lakes State", ki je lani požela same hvalospeve, namreč še vedno smatram za enega najboljših pop albumov, kar sem jih zasledil v zadnjih letih, pritegnila pa ni le zaradi Stevensovega melanholično-zamaknjega vokala, multižanrske note, ki je vlekla svoje vplive z vseh možnih koncev ter socialno-politično-zgodovinske konotacije, ampak predvsem zaradi samega koncepta. Trenutno v Brooklynu prebivajoči pisec pesmi in glasbenik je namreč celoten album posvetil kar svoji rodni zvezni državi in velemestu Detroit. Kar nisem se mogel načuditi temu, da lahko nek avtor naredi tako lep, intimen in angelski album, ko pa zatrdi, da ga je navdihoval prav monstruozni jekleni zapor, ki ga je uničila njegova nezvestoba. A pozor – Sufjan Stevens ni novi Michael Moore ali pač upornik, ki bi hotel s politično kritiko pridobiti širno slavo in obtoževati enega korporativnega 'grešnika' za drugim. Daleč od tega, saj dotična plošča niti ni bila politično ali socialno angažiran album – pa čeprav je skozi melanholijo odraža podobo mesta in okolja, ki ga poganjajo 'mrtva industrija', grozeče tovarne, avtomobilski giganti in prazna, zastarela skladišča. Ne, to je bila plošča, za katero bi lahko rekel, da je bila predvsem razglednica oz. ljubezensko pismo ljubimca svoji stari ljubezni. Razglednica spominov, doživetij, osebne izpovedi, žalosti, jeze in upanja. In zanimivo, da je hotel Sufjan Stevens lani celoten koncept še razširiti. Ne morem namreč reči, da ni ambiciozen, da se je odločil celo za to, da bi naredil kar 49 podobnih plošč, ki bi vsaka zase odsevala oz. zvočno poustvarila zgodovinsko ozadje prav vsake od ameriških zveznih držav. Ha. Na srečo je ta projekt vsaj za določen čas opustil, saj verjamem, da bi ga za časa svojega življenja zares težko realiziral. A ideja je bila vsekakor zelo zanimiva in pogumna, a različnih konceptov mu bržkone ne primanjkuje, saj vsak album odraža prav posebno idejo. Njegov drugi album "Enjoy Your Rabbit" je npr. zvočno poustvaril kitajski horoskop, nova plošča "Seven Swans" pa si za izhodišče izbere religiozne, verske in biblične podobe.
Album "Seven Swans" je bržkone najbolj spiritualna in predvsem v verzih še kako zapletena in večplastna plošča, kar jih je do danes naredil Sufjan Stevens, saj se dotika predvsem njegove veroizpovedi, odnosa do krščanstva ter Boga. Prinaša torej tematiko, pri kateri bi že vsak napačen korak lahko pomenil popolno katastrofo. A to se na srečo ni zgodilo. A pozor – tokrat ne boste slišali glasbe, ki bi svoje nazore, prepričanja in pogled na svet poslušalcu vsiljevala, mu goreče pridigala, ga do onemoglosti prepričevala v svoj prav in mu nalagala celodnevno pokoro. Ha. Nič od tega, saj je njegova največja moč prav ta, da se temu na vse kriplje izogiba, saj to ni album, ki bi ga lahko uvrstili v melodramatično in samoparodično kategorijo, ki ji pravimo 'christian rock'. Sufjan Stevens je pač ustvaril ploščo, ki na zelo neobremenjen in neagresiven način govori o upanju, pomembnosti družine, človeškem sočustvovanju in iskanju lastne identitete. Torej o stvareh, ki niso tuje niti nam, ki smo ateisti. Ob poslušanju plošče "Seven Swans" namreč ni pomembno to, da verjameš v 'tistega tam zgoraj' in razumeš metaforično skrajno zapletene, večpomenske in posodobljene zgodbe iz Stare in Nove zaveze, ki jih Sufjan Stevens razlaga na sebi lasten način. Tudi brez tega lahko uživaš v lepoti in nedožnosti angelskega folk-popa, ki ga ta album prinaša s seboj.
Glasbeno pa je album "Seven Swans" najbolj zvočno skeletna, oluščena, groba in žanrsko omejena plošča Sufjana Stevensa. Nastajala je namreč kar dve leti, saj je večino materiala ustvaril v času, ko je delal tudi na albumu "Michigan". A obe plati zvočno ne bi mogli biti bolj različni, saj je nov izdelek baziran predvsem v svetu folka, popa, countryja in lahkotnega, melanholičnega rocka, medtem ko je bil plošček "Michigan" tako neutruden in raznolik, da za vsak nov komad sploh nisi mogel vedeti, kam bo tokrat pomočil svojo vsebino. A nič ne de, saj je Stevens zvočnost omejil na najnujnejše, komade iz epskih dolžin okleščil na par minut ter se odrekel dramatičnim prehodom, nenehnim klimaksom in zvočno preobloženim kosom muzike. Če je v preteklosti večino inštrumentov odigral kar sam, njihovo število pa je velikokrat presegalo dva ducata le-teh, ga to pot zasledimo predvsem na kitari, bendžu in vokalu, na pomoč pa mu priskočijo tudi člani razvpitih Danielson Famile, ki so že itak stalnica njegovih albumov, saj je nenazadnje Sufjan tudi njihov častni član. In prav ta okleščenost struktur in aranžmajev omogoča, da tokrat njegova pripovedna moč zasije v vsej svoji veličini in mojstrstvu.
Komentarji
komentiraj >>