Sreda, 9. 6. 2004
Katjak
Pisateljski plamen A. Skubica je začel žareti s prižgano baklo na Rožniku, daljnega leta 2000, ko je dobil nagrado za svoj prvenec Grenki med. Roman o prepletu tuje in lastne nam kulture, jezikov in ljubezni je bil prijetna osvežitev, ki je odstopala od kalupa poštirkanih literatov, ki so svoj jezik negovali in pilili do sijaja. Tokrat se nam predstavlja s knjigo kratkih zgodb NORIŠNICA. Z zanesenostjo in željnim pričakovanjem v roke vzeta knjiga pa je od predhodnjih branj njegovih del nastalo navdušenje pogasila. Zdi se, kot da bi pisatelj malo združil modela, ki ju je ustvaril s predhodnima deloma, Grenkim medom in Fužinskim bluzom.
Pisateljski plamen Andreja Skubica je začel žareti s prižgano baklo na Rožniku, daljnega leta 2000, ko je dobil Kresnikovo nagrado za svoj prvenec Grenki med. Roman o prepletu tuje in lastne nam kulture, jezikov in ljubezni je bil prijetna osvežitev, ki je odstopala od kalupa poštirkanih literatov, ki so svoj jezik negovali in pilili do sijaja. Skubic je ponudil mozaično sestavljen roman – iz kamenčkov toka misli, pripovedovalčeve zgodbe, bliskovitih preskokov iz enega v drug kraj itd.. Vse to je povezoval sočen jezik vsakdanjosti, ki je pred nami razprl izredno živ in mnogoplasten roman.
Nato je na plano pokukal Skubičev drugi roman, Fužinski bluz. Za razliko od predhodnjega se ta dogaja zgolj v Sloveniji. Oziroma »na Fužinama«, ki seveda so del naše domovine, a s svojo gosto stolpničasto poselitvijo, kjer živijo pisane množice različnih kultur ustvarjajo družbeno in socialno pisan čebelnjak, v katerega se potopi Skubic. Opisuje dogajanje za širimi stenami – zelo eksplicitno in zelo v detajle. Direkten vstop v svet junakov ne skriva ničesar, njihova vsakdanjost je razprostrta pred nas z nam lastnim jezikom, žmohtnim in sočnim. Vse se prepleta z zanimivostjo, ki je ena vodilnih, čeprav ne rdeča nit romana, in sicer je to nogomet. Posrečen segment, ki roman dela še bolj slovenski in posmehljivo tipičen.
Tokrat se nam Andrej Skubic predstavlja s knjigo kratkih zgodb Norišnica. Z zanesenostjo in željnim pričakovanjem v roke vzeta knjiga pa je od predhodnjih branj njegovih del nastalo navdušenje pogasila. Zdi se, kot da bi pisatelj malo združil modela, ki ju je ustvaril s predhodnima deloma, Grenkim medom in Fužinskim bluzom. Norišnica je zmes raznoterih dogajalnih prostorov v Sloveniji in na tujem, preplet različnih tipov pripovedovalcev in različnih struktur zgradbe zgodb. A kljub novi knjigi in novim zgodbam, se zdi, da smo vse že nekje brali, nič nas več ne preseneti.
Ne preseneti jezik, ki je, recimo temu tipično skubičevski. Drugostopenjski jezik kot posnetek govora ulice je izpeljan nedosledno, očitno gre za pogovorno slovenščino, a se ta prepleta s knjižno, kar pri branju govora junakov moti, ker se linearnost branja zatika, ni izpeljana gladko. To ni govor, ki bi bil lasten bralcu, čeprav to skuša biti, zato dialogi (in monologi) včasih izzvenijo malce prisiljeno, nenaravno. V ospredje sili misel, kako je zadevo pred leti veliko bolje izpeljal Branko Gradišnik, ki je v romanu Nekdo drug dialoge pisal dosledno v ljubljanskem dialektu, ostalo besedilo pa v knjižni slovenščini; tam res pride do izraza nizkost, avtentičnost govora. Pa ne da bi ga moral Skubic kopirati, sploh ne, Gradišnikova doslednost je, kar se jezika tiče, pač brajnu prijetnejša.
Prav tako ne preseneti način podajanja zgodb. Spet gre za direkten vstop v zavest literarnih oseb, njihovo videnje sveta in razmišljanje, ki ne skriva ničesar, bralec se počuti, kot da bi res stal zraven in opazoval dogajanje. Ali pa kot da bi gledali prek zaslona nek Real TV show, Big brother sceno. Zasičeni z lastno vsakdanjostjo dobimo še eno dozo prav tega. Pogled v vsakdanjost nekoga drugega. Voajerizem, ki nam da vedeti, da se drugim ne godi nič bolje kot nam samim. Pa vemo, kdo so ti voajerji – tisti, ki nimajo lastnega življenja, pa se preživljajo z gledanjem drugih. Gre za zgodbo, ki smo jo že brali – v Grenkem medu in Fužinskem bluzu. In zdaj jo beremo spet, pač malo preseljeno na druge lokacije, gledano z očmi drugih junakov.
Še vedno pa mi ni jasno, kaj je s temi tiskarskimi in slovničnimi napakami v Skubičevih delih. So namerne ali kaj? Spremljajo ga namreč že od prvega romana in mu ne uidejo niti tokrat. Če niso namerne, gre za šlamparijo obeh založb, če pa so ... Če pa so, pa avtorju niso ravno v ponos. Ne smejo mu biti! Avtorju, ki se hoče igrati z jezikom, ga obračati in sprevračati ne sme biti vseeno za osnovna načela, ki gradijo ta isti jezik, purizem gor ali dol! Morda je namen ustvariti realističen, verističen govor vsakdanjosti, ki seveda je poln napak, ampak za izpeljavo tega gotovo obstajajo primernejši in manj moteči načini.
Kljub povedanemu je delo Andreja Skubica vredno bralske pozornosti, sploh če niste prebrali njegovih predhodnih dveh del. Potem se vam bo gotovo usedla v spomin predhodna recenzija, ki zagotavlja prijetno osvežujoče in pestro zanimivo branje, kar Norišnica zagotovo tudi je. Ampak vendarle si želimo, da bi nas Skubic presenetil, nam ponudil nekaj drugačnega. Pokazal in dokazal je, da to zna, upati je le, da ne bo ostal zasidran v tem istem pristanišču, ampak da bo zaplul v širno morje literarnega jezika, ki ponuja neizmerne globine in širine še neizčrpanih možnosti.
Drugo mnenje o Skubičevi Norišnici je ponudila Katja Križnik.
Komentarji
komentiraj >>