Torek, 6. 7. 2004
dani
Čeprav se je katalog berlinske indietronične založbe Morr Music skozi zadnja leta že začel občutno spreminjati in nadgrajevati ter je melodičnim elektro-tehnikom, ambientalistom in neo-krautrock potujevalcem za protiutež pristavil tradicijo starega, dobrega indierocka, post-rocka in sanjskega popa, pa se nekateri izvajalci še vedno držijo predpisanih formul in nikakor nočejo 'pasti' pod pritiskom vseprisotnih vokalov, melanholičnih verzov ter začrtanih, samostoječih in pravih pesmi ... (več) ...
... Eden takih primerov je tudi Otoški duet Isan – ali podaljšano Integrated Services Analogue Network -, ki že osem let vztraja pri 'svojem’, počasi ali skorajda nikoli zares ne zaide na zvočna stranpota, sledi le komajda zaznavnemu, a kontinuiranemu razvoju svojega zvočnega poleta in do onemoglosti pili svojo obsedenost s starimi, predpotopnimi aparaturami, sintesizerji in popolno, ultimativno melodijo. To je več kot očitno že vse od prvenca "Beautronics", ki sta ga Robin Saville in Antony Ryan izdala leta '98 ter dokončno ustoličila svojo verzijo inditronične estetike, ki se je napajala na mešanju analognega z digitalnim, moči čustvenega naboja, sle po zvočnem poustvarjanju vizualnega kozmosa, otroški naivnosti in iskanju lepote v najbolj preprostih stvareh. Že takrat se mi je namreč zazdelo, da sem na sledi čarobnega, skrivnostnega vrta, v katerem prebivajo pravljična bitja, ki imajo okus za dobro dozo črnega humorja, vsakodnevno listajo po kolekciji bogato obarvanih slikanic, navdušeno poslušajo atmosferične uspavanke ter svet opazujejo z otroško nagajivostjo in nedolžnostjo. To je bila pač glasba za sanjarjenje, v kateri si se lahko kratko malo izgubil in brez odvečnega filozofiranja užival v njeni magični brezčasnosti.
In vse te specifike dvojca Isan srečujemo še dandanes - kot da bi iz svojega besednjaka kratkomalo izločila besedo 'sprememba' ter uživala v svoji brezbrižnosti do trenutnih trendov, vseh mogočih fuzij in tehnološkega napredka. Kar pravzaprav preseneča, če vemo, da že leta delujeta iz povsem različnih koncev Anglije, glasbo ustvarjata v tranziciji, komunicirata bolj poredko ter si grobe posnetke in ideje izmenjujeta kar preko elektronske ali pač navadne pošte. Vsa ta leta sta namreč komade snovala kar vsak zase ter jih kasneje povsem spontano prelila na nosilce zvoka. Razlike med njunima ustvarjalnima pristopoma in zvočno estetiko pa so bile tako majhne in komajda opazne, da še vedel nisi, kdo izmed njiju se pravzaprav skriva za kakšnim od komadov, določitev avtorstva posameznega 'izliva' pa je skorajda že mejila na znanstveno fantastiko. A kot vse kaže, sta prava brata po duši, ki zelo dobro poznata vzgibe, tendence in preference eden drugega, saj imata prekleto podoben glasbeni okus in nos za odkrivanje skupnih čustvenih prelivov, ki ju združujejo pod isto streho.
In kljub temu, da so od njune zadnje redne plošče "Lucky Cat" minila že dobra tri leta, pa v tem času nista mirovala. Ob moštvu remiksov in kompilacijskih zarezov sta namreč pri Morr Music izdala tudi kolekcijo zgodnjih, rearitetnih ali pač nedosegljivih posnetkov, ki sta jo naslovila "Clockwork Menagerie", za njun nadaljni razvoj pa je pomemben predvsem podatek, da sta se končno odločila tudi za žive nastope, saj sta v letu 2002 na festivalu Sonar v Barceloni nasploh prvič preizkusila tudi koncertni oder. A čeprav tovrstna praksa ni postala del njunega vsakdana, pa so jima redki koncertni nastopi končno odprli povsem nov svet in pogled na ustvarjanje, naposled pa sta se resneje spoznala tudi s samim 'drobovjem' njunega zvoka. To je vsekakor prispevalo k temu, da sta še globlje proučila zmožnosti svojih ustvarjalnih pripomočkov, poostrila, obogatila in iskristalizirala lastno produkcijo ter začela uvajati vse več živih inštrumentov.
Na novem albumu "Meet Next Life" je to še kako očitno, čeprav se moram strinjati s tem, kar poudarjata tudi sama, nova plošča je namreč predvsem blaga nadgradnja njunega zvoka. Pa čeprav sedaj teksture in aranžmaje polnita tudi z akustično kitaro, basom, občasnimi živimi ritmi in glockenspielom. S tem sta si priskrbela širino, dodaten prostor za zvočne manevre in variacije ter občutnejši nagib k zvočni organskosti. A brez bojazni - njuna differentia specifica namreč še vedno ostaja nedotaknjena in prepoznavna že na kilometre daleč. Komadi so namreč prepolni karakterističnih, 'fluidnih' ritmov, pop podton dominira in nadzira strukturo kompozicij, močna, nalezljiva analogna melodičnost je tista središčna točka, okoli katere zgradita prav vsak komad, vpliv zgodnjega novega vala, cenene elektronike, Enovega ambientalizma in krautrockovskih herojev tipa Roedelius, Moebius in Cluster, pa je še vedno očiten kot nekoč. A če vse to postavim v stran, sem še vedno mnenja, da sta s ploščo "Meet Next Life" dosegla svoj ustvarjalni vrhunec, saj album zveni kot najbolj dorečena, produkcijsko brezhibna in zaokrožena plata, za katero se vsaj za trenutek zazdi, kot da sta se tokrat prvič znašla celo v istem studiu in celotno vsebino snovala skupaj. To pa je tista kvaliteta, ki je do danes še nista dosegla – sploh zato, ker sta v preteklosti ustvarjalno spontanost in strast vedno znova žrtvovala v prid vizualni lepoti in čustvenim presežkom. Tokrat pa sta uspela na vseh omenjenih frontah ter le še enkrat več potrdila, da sta prava prvaka indietronične posebnosti.
Komentarji
komentiraj >>