Verjamem da nisem bil edini, ki sem si v ponedeljek s kar precejšnjim zadovoljstvom v neposrednem televizijskem prenosu ogledal sklepno dejanje ministrovanja zdaj že nepreklicno bivšega člana Liberalne demokracije in zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Nenazadnje, na to smo opozarjali že davno pred njegovo agitpropovsko kampanjo za vstop v zvezo Nato in pravzaprav za vse večne čase sramotnim podpisom Vilniuške izjave, je bil res že zadnji čas. Pravzaprav je celo prepozno. Odstavitev Dimitrija Rupla iz položaja zunanjega ministra dobre tri mesece pred naslednjimi volitvami in njegova namestitev kot prostega strelca v poslanske klopi namreč najbolj koristi zgolj samovšečnemu egu tega večno samooklicanega disidenta, kateremu se ne glede na družbeni sistem nikakor ne priznava njegove spet samooklicane veličine.
Verjamem da nisem bil edini, ki sem si v ponedeljek s kar precejšnjim zadovoljstvom v neposrednem televizijskem prenosu ogledal sklepno dejanje ministrovanja zdaj že nepreklicno bivšega člana Liberalne demokracije in zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Nenazadnje, na to smo opozarjali že davno pred njegovo agitpropovsko kampanjo za vstop v zvezo Nato in pravzaprav za vse večne čase sramotnim podpisom Vilniuške izjave, je bil res že zadnji čas. Pravzaprav je celo prepozno. Odstavitev Dimitrija Rupla iz položaja zunanjega ministra dobre tri mesece pred naslednjimi volitvami in njegova namestitev kot prostega strelca v poslanske klopi namreč najbolj koristi zgolj samovšečnemu egu tega večno samooklicanega disidenta, kateremu se ne glede na družbeni sistem nikakor ne priznava njegove spet samooklicane veličine.
Kar naenkrat so namreč zanj, pa tudi za vse druge igralce v domačem parlamentarnem peskovniku, ki se že pospešeno pripravljajo na spopad za največjo lopatko in vedro, s katerima bodo naslednje štiri leta na svoj mlin preusmerjali javne finance, povsem nepomembne postale vse neizpodbitne zadeve, ki tako zelo neizprosno kalijo lik in delo, pa si zaželimo da nikoli več, zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Da je njegov ego res zelo zelo velik, priča že golo dejstvo, da ni hotel odstopiti, pač pa si je ta veliki razžaljenec za svoje sklepno ministrsko dejanje raje zagotovil neposredni televizijski prenos izredne seje državnega zbora.
Tudi njegov nastop tam pa se je izkazal za skrbno premišljenega in načrtovanega. Če na račun vladajoče stranke, njenega predsednika in premierja ter celo nekdanjega predsednika države in njegovih old bojzov iz Foruma 21 ni štedil jezika v obeh velikih intervjujih, ki smo jih lahko brali ob koncu tedna, je bilo na ponedeljkovi izredni seji drugače. Ne zgolj za njegovo odstavitev ampak zaradi neposrednega televizijskega prenosa predvsem za predvolilne namene povsem banalno zlorabljena seja se je namreč začela presenetljivo umirjeno. Ob tako ali tako za normalno državo povsem smešnih opozicijskih hvalospevih lika in dela osamosvojitelja in državotvorca Dimitrija Rupla so se namreč nazaj držali celo njegovi zdaj že nepreklicno nekdanji kolegi iz Liberalne demokracije in teh tako zelo kvazi prelomnih osamosvojiteljskih časov.
Toda tako kot vladajoči sicer že nekoliko okrnjeni koalicijski stroj ni imel nobene težave z Ruplovo odstavitvijo, ni imel v tem mandatu nobene težave niti s sprejetjem nemara enega najbolj rigoroznih poslovnikov državnega zbora. Da je bila Ruplova igra premišljena in usklajena z opozicijskimi silami, ki si na račun Ruplove zamenjave obetajo kratkoročnih političnih koristi, je namreč dokazal prav po domačem poslovniku premišljeni dramaturški razplet dogodka.
Ropov prvi govorniški izstop in prve razprave drugih koalicijskih nastopačev se namreč ena za drugim v ničemer niso dotaknile niti ene od zadev, ki tako neizpodbitno mečejo slabo luč na Ruplov lik in njegovo delo, pač pa so se omejili zgolj na politično nezaupanje predsednika vlade in v isti sapi dodajali, da pa Ruplove nekdanje zasluge na notranjem in zunanjem področju nikakor niso sporne. Sledil je nastop Dimitrija Rupla, v katerem pa ta res ni več štedil besed.
Poslovniška finta pa je v tem, da so potem na vrsti zgolj še krajši poslanski vložki, ki se jim reče replike. Te so časovno omejene s številom razpravljalcev, kar je nenazdnje nekoliko cinično ušlo tudi predsedujoči državnega zbora. Kljub temu, da še daleč niso imeli česa konkretnega za povedati, se je za repliko prijavila večina najpomembnejših opozicijskih in posledično nato še pozicijskih nastopačev. Za hvalo Dimitrija in pljuvanje vlade - ali obratno - za zlivanja žolča na Dimitrija in hvalo vlade so imeli na voljo slabi dve minuti. V teh za nekatere prav zvezdniških trenutkih so zavore popustile tako Ruplovim razžaljenim nekdanjim kolegom iz Liberalne demokracije kot novim-starim soborcem zdaj zbranim okoli Zbora za republiko. Tako je bilo tudi v zadnji, najkrajši po poslovniku določeni pravici do besede – in sicer v zaključni obrazložitvi poslanskega glasu.
Toda je, kar je. Kljub temu, da je bil v ponedeljek Dimitrij Rupel, kot se je slikovito izjasnil njegov osamosvojiteljski soborec in sodrug pri agitiranju za še vedno povsem nepotrebni vstop domovine v Nato Jelko Kacin, vreden zgolj še 22 opozicijskih glasov, so nekatere zadeve, ki bi v vsaki normalni demokratični državi že zdavnaj pokopale vse njegove bodoče politične ambicije, ostale uspešno potisnjene v ozadje. Kljub temu da je prav včeraj celo Bushev oproda in britanski premier Tony Blair pred britanskimi poslanci priznal, da pa v Iraku ni ne sluha ne duha o kakršnem koli že orožju za množično uničevanje, Rupel podpis Vilnuške deklaracije, ki je temeljila na s strani Bele hiše ponarejenih dokazih, še vedno razglaša za enega najbolj svetlih trenutkov svojega ministrovanja.
Domača posebnost pa je še ta, da nikjer na svetu ni odgovornega nosilca javne funkcije, ki bi ga zalotili, da bi v svojo korist poskušal nakazovati javne finance, pa bi se vseeno obdržal na svojem položaju. Prav to se je zgodilo v primeru Dimitrija Rupla. Po slovensko neodvisno sodišče ga je namreč oprostilo obtožbe o korupciji v primeru tudi v bodoče neobstoječe Diplomatske akademije v Portorožu samo na podlagi tega, da pa je nalog za državno nakazilo tej kvazi akademiji sicer res podpisal, toda do dejanja samega ni prišlo. Da so za to v prvi vrsti zaslužna domača občila množičnega diskurza, in da je po mnenju po slovensko neodvisnega sodišča nedolžni obtoženec z to neobstoječo akademijo, potem ko ji je omogočil dobro plačan posel šolanja domačih diplomatov, podpisal tudi zasebno pogodbo o part – time predavateljski zaposlitvi, pa naenkrat sploh ni bilo več pomembno.
In prav zaradi tega je bila odstavitev Dimitrija Rupla nedvomno prepozna. In ne glede na morebitne račune, ki jih imajo z njim stari sivi strici iz ozadja te kvazi slovenske demokracije, nas bo ostalo kar nekaj, ki dolga samovšečnega egotripača Dimitrija Rupla, pa kamorkoli že ga bo vodila njegova politična pot, le ne bomo kar tako pozabili.
Komentarji
komentiraj >>