Ponedeljek, 12. 7. 2004
dani
Vsi tisti, ki že leta sledite halucinogeni, v mantrični 'drone' potopljeni in na hrupnih kitarskih rifih temelječi britanski psihadelični 'torturi', se boste imena Matthew Bower kaj hitro spomnili. Multiinstrumentalist, znan predvsem po svojih kitarskih eskapadah, je namreč v podzemnem glasbenem svetu dejaven že preko dvajset let, njegovi projekti kot so Pure, Total in Skullflower pa so dandanes že postali tista referenčna točka, ki je ne more zaobiti prav nobena sodobna glasbena entiteta, ki prisega na moč avant noisa ali pač na t.i. 'power elektronics' estetiko...(več)...
...A čeprav sta projekta Pure in Total še ostala prežeta z obskurnostjo in podzemno držo, pa si je v preteklosti največ sledilcev priboril prav s svojo matično zasedbo Skullflower, ki je s svojimi napadalnimi in težkimi kitarskimi simfonijami zvenela kot legendarni Whitehouse, ki so svoje 'sinte' nadomestiti s 'polomljenimi' in cenenimi kitarami ali pač kot Black Sabbath, ki preigravajo material, ki sta ga za njih spisala Terry Riley in Steve Reich. In svobodnih hrupnih masakrov na sledi hipnotičnega drona, razlomljih motoričnih ritmov in zadetih psihadelično rockovskih rifov, ki so postali njegov zaščitni znak že v 80-ih, se Bower drži še dandanes, saj že nekaj let svojo pozornost usmerja predvsem na svežo in preudarno zasedbo Sunroof!. Le-ta že od srede 90-ih kot po tekočem traku izdaja nosilce zvoka – večinoma kar v paketu dvojnega diska -, ki jih Bower namenja predvsem priznani ameriški etiketi VHF, ki si je svoj prostor pod soncem priborila predvsem z nadvse specifičnim katalogom, ki sloni na takih imenih kot so Makoto Kawabata iz Acid Mothers Temple, post-rockerji Doldrums, folk psihadeliki Pelt, kultni Flying Saucer Attack in ritualni šamanisti Vibracathedral Orchestra.
A kljub temu, da je Matthew Bower v vseh teh letih že izoblikoval prepoznaven in karakterističen zvočni prostor, ki ga neguje in razvija naprej, pa se prav zadnje čase njegova najbolj izpostavljena skupina Sunroof! še najbolj smelo odmakne od začrtanih smernic. Ok. Že res, da so odtujeni drone, vseprisotna repeticija in 'presežna' psihadelija še vedno strateška osnova na kateri gradi prav vsako epsko kompozicijo, a preusmeritev v bolj subtilno, že skorajda 'zatransirano' in celo transcendenčno stran disonance in hrupa, je več kot očitna na zadnjih ploščah v postavi nenehno spreminjajoče se zasedbe Sunroof!. Prav zadnji album Cloudz, ki ga gostimo nocoj, je najbrže Bowerjev najbolj meditativen plošček kar jih je izdal do danes, saj se prvič resneje odmika od atonalnosti, razširi uporabljeni inštrumentarij ter svoje abstraktne zvočne skulpture preobloži s čudnimi melodijami in zamaknjenimi ritmi. Njena največja moč se skriva prav v tem, da dandanes Bowerja ne moremo omejiti več le na klišejsko predaljčkanje – torej, kot avant noise avtorja, ki se je več kot očitno napajal na zapuščini kakšnega Rhysa Chathama, Glenna Brance ali pač La Monta Younga. Album Cloudz je namreč notranje tako pester in pisan, da se preprosto odreka predvidljivim stilskim 'kotičkom' in brzi na vse možne konce ter kraje. Prav toliko kot kitarski psihadeliji, rocku in dronu namreč dolguje tudi minimalizmu, krautrocku, ambientu, folku, sodobni elektroniki, azijski glasbeni tradiciji in nenazadnje svobodni improvizirani godbi. A kljub omenjeni žanrski pestrosti je album Cloudz skrajno kohezivna plošča, ki nikoli ne deluje 'razmetano', neubrano ali pač preveč eklektično. Vsaka od kompozicij poseduje prav specifična občutja, ki jih je včasih zelo težko opisati, zato pa zlahka identificirati. Album Cloudz je pač prekleto sodobna plošča, ki svoje vzgibe pobira tako pri sodobni tehnologiji kot moderni estetiki.
Zaradi pomanjkanja časa se bomo tokrat omejili le na nekaj daljših zvočnih kosov in prikazali prav to kar je pri albumu Cloudz najbolj impresivno – torej, upiranje kakršni koli kategorizaciji in omejitvi. Že sam uvod v album je kar se da nespecifičen, saj ga Bower prepusti prelepemu in subtilnemu zapisu Machine, ki se skozi atmosferično in ambientalno pokrajino razvije izrazito počasi, saj mu diktira le minimalističen klavirski motiv, ki se kasneje razlije v prelep kolež elektronske manipulacije. Kompozicija Universal Acceleration je lep primer posodobljene krautrock estetike, saj s svojo ceneno elektronsko podlago v spomin prikliče invencije zasedb tipa Harmonia in Cluster, motorična ritmična repeticija pa je opazno na sledi Neu!. Eden od vrhuncev plošče je zagotovo biser Tornado Rose Canoe, ki bi ga lahko zagrešili tudi kakšni No-Neck Blues Band ali pač Jackie-O Motherfucker, saj akustično folk podlago kratkomalo odtuji psihadelični kitarski polet, ki te preprosto hipnotizira. Preteklemu delu se Matthew Bower in kompanija še najbolj približajo v kosu Silver Nazi Suicide, saj je kompozicija bržkone najbolj neposreden dokaz dronovske nalezljivosti, nenehnega ponavljanja osnovnega, melodičnega kitarskega motiva, karnevalskih zvoncev, trobil, shakuhachi tradicije ter halucinogene psihadelije, ki je privita do samega izbruha.
Komentarji
komentiraj >>