Bil je 11. september in bili sta stolpnici in bili so ljudje. Nato je bil en VELIK tresk, požar, sesutje in veliko kričanja. Konec zgodbe poznate: vsi umrejo. Konec že, kaj pa je bilo prej, vmes? Vmes je zgodba, ki je ni, ker je nihče ne pozna - če so pa vsi akterji umrli. Zato si jo je bilo treba izmisliti. In zapisati.
V knjigi Windows on the World to stori Frederic Beigbeder.
Bil je 11. september in bili sta stolpnici in bili so ljudje. Nato je bil en VELIK tresk, požar, sesutje in veliko kričanja. Konec zgodbe poznate: vsi umrejo. Konec že, kaj pa je bilo prej, vmes? Vmes je zgodba, ki je ni, ker je nihče ne pozna - če so pa vsi akterji umrli. Zato si jo je bilo treba izmisliti. In zapisati - v knjigi Windows on the World to stori Frederic Beigbeder.
Avtor, vsekakor ne neznano ime na svetovni - in naši - literarni sceni, je Francoz, ki ima rad Ameriko. Zelo jo ima rad! Na tiskovni konferenci v knjigarni Vale Novak, ki je knjigo izdala, je povedal, da je vse življenje pisal vesele knjige, zdaj se je pa odločil to spremeniti in je napisal eno žalostno zgodbo. In zgodba 11. septembra je za žalost vsekakor nadvse primerna - ker so takrat vsi jokali. Hmmm ... Vsi?
Windows on the World je bila restavracija na vrhu enega od stolpov dvojčkov, kamor je na zajtrk s svojima sinovoma tistega dne prišel protagonist zgodbe, Carthew Yorston. Avtor v knjigi od minute do minute opisuje dogajanje tam gor, zgodbo njih treh in ostalih ljudi v restavraciji - njihovo agonijo, strah, obup, obžalovanja, resignacijo. In smrt. Poceni fora, ni kaj - v zgodbo vplesti dva majhna dečka, nedolžna, ki ne razumeta, zakaj pravzaprav gre, in očeta, ki jima skuša to razložiti (pa mu na koncu ne uspe najbolje). Smrt otrok je vedno dobra izbira, če hočete, da bodo imeli bralci na koncu vsaj malo solzne oči. Vzporedno s to izmišljeno poteka pisateljeva (kao realna zgodba), ki je na zajtrku v Parizu, v stolpnici Ciel de Paris na Montparnassu in ki o enajstoseptembrskem dogajanju piše knjigo. Pisatelj je Beigbeder, kajpada. Posredno.
Prvi vtis, nastal na tiskovki v knjigarni, je bil negativen negativen. Beigbeder je govoril o tem, kako je to knjiga o Ameriki in inspiraciji, ki jo dajejo ZDA. Ker ZDA upajo sanjati, Evropejci (zlasti Francozi) pa ne. Ker mi (mi - to smo Evropejci) samo s prstom kažemo na Ameriko, jo obtožujemo za terorizem, obtožujemo za vse slabo, o dogajanju na lastnih tleh pa raje molčimo. Namesto da bi bili enotni, se imeli vsepovprek radi, da bi bili vsi en svet, ker pravzaprav - kdo pa so Američani, tisti prvotni? Menda Evropejci, ki so tja emigrirali, ne! Oni so mi! Naša kri. Rdeče barve, tako kot pločevinke Coca Cole, ki smo jo dobili po končanem večeru, skupaj z muffini. It was America all over the place!
A ob branju knjige - prijetno presenečenje. Kritično razmišljajoči, ostri a hkrati ironizirano humoren način Beigbederjevega pisanja daje na mnogih mestih zgodbe dobre iztočnice za resen premislek, pa ne samo o 11. septembru. Piše o tem, zakaj ljudje vedno prepozno obžalujemo stvari in zakaj se šele v zadnjih ali pa vsaj kritičnih trenutkih spomnimo na Boga. Sploh Beigbeder dosti vstavlja citate iz Geneze in dvojčka primerja z Babilonskim stolpom, ki je tudi segal do neba in bil simbol nečesa. Takole zapiše o ljudeh, ki so zidali stolp:
"Bog se z njihovo odločitvijo ne strinja. Človek naj ne bo ošaben, človek naj se zanima za Boga. Lahko bi si mislili, da bo zdaj Bog, da bi kaznoval človeka, v navalu besa uničil Babilonski stolp. Pa ne. Kajti Bog se bo ljudem maščeval na veliko bolj krut način, in sicer tako, da jim bo preprečil uporabljati iste besede za označevanje istih stvari. Bog se odloči, da bo pomešal zemeljske jezike. Božja kazen je v tem, da ljudje med seboj ne morejo več komunicirati. Babilonski stolp je pri poskus globalizacije. Če torej vzamemo Genezo dobesedno, kot to počnejo milijoni Američanov, je bog nasprotnik globalizacije. Bog je proti New Yorku."
A če je knjiga tako izključno osredotočena na zgolj en dogodek, se rado zgodi, da se stvari začnejo vrteti v krogu, da se ponavljajo in, nenazadnje, postanejo malce patetične. Temu se Beigbeder ni izognil, knjiga je le preveč subjektivna, da bi bila lahko vsaj malo objektivna in zgolj opisno zgodovinska. Česar avtor niti noče, ker je povedal, da se je o dvojčkih odločil pisati ravno zato, ker ju ni več. "Ko izginjajo stavbe, se jih lahko spominjajo edinole knjige", zapiše. Da je hotel malo biti superjunak in postaviti spomenik padlemu spomeniku. Oh ja ...
Knjiga Windows on the World je posrečeno branje, ker dosti prepušča bralcem. Lahko jo preberete površno, preletite zgodbo (čeprav konec poznate) in jo na koncu označite za lahkotno poletno branje. Lahko jo poglobljeno preberete, od besede do besede in zraven intenzivno razmišljate in polemizirate z vsem napisanim; tudi to se da, ampak zna biti naporno. Knjiga ponuja vse - celo mavrico čustev, imresionistične opise, nasilje, humor, kritičnost, eksistencialna vprašanja, bolečino, moralizme, seks, ironijo, zgodovinska in statistična dejstva in še bi lahko naštevali. Izrazito zgoščeno pisanje omogoča prej omenjeno - vašo izbiro načina branja. Pa če ste 11. septembra jokali ali ne.
Za današnje kosilo Nekega molja vam je knjigo Windows on the World pripravila Katja Križnik.
Komentarji
komentiraj >>