Četrtek, 29. 7. 2004
barbara
Album Margerine Eclipse, kljub mešanici dogodkov, ki so spremljali njegovo nastajanje, nazorno nakazuje ustvarjalno desetletje Stereolab-ov. Svet se sicer spreminja, prihodnost je nepredvidljiva, a za enkrat ostajajo Stereolab, vsaj tako upamo, še vedno pripeti na svojem planetu, ki se nam odkriva z vsakim novim glasbenim podvigom. Planetu iz nekega drugega vesolja …
»Prihodnost je nepredvidljiva« prepeva Letitia Sadier na svoji novi plošči, ki so jo Stereolab po spletu nepričakovanih okoliščin zakrpali letošnjega januarja. Zakrpali morda ni pravi izraz, saj je večina glasbe za novi album nastala pred dobrima dvema letoma, medtem, ko so člani benda razmišljali, če bi sploh še ostali skupaj. Izguba ob tragični smrti njihove klaviaturistke in vokalistke Mary Hansen se je nad bend spustila kot mrk. Sledil je razdor v partnerski zvezi Letitie in Tima, ki sta s Stereolab pognala korenine, tako da ni nič nenavadnega, da se je bend znašel v precepu. Med tem so vsak na svojem koncu meditirali o življenju. Tim Gane je iz dna predala potegnil stare posnetke, ki jih niso nikoli izdali, in jih skušal vkomponirati v nov material. Medtem so nadaljevali z gradnjo lastnega studia na jugu Francije in ga pod imenom »Instant 0« tudi dokončali. V omenjenem studiu so na koncu posneli material za nov album, ki so ga presipali skozi nenavadno tehniko. Vsak komad so z različnimi aranžerskimi čarovnijami posneli dvakrat in jih kasneje računalniško sinhronizirali. Rezultat tega sta dva različna ritma in melodiji; če vklopite samo levi zvočnik, boste deležni zvoka bolj klasičnih inštrumentov in udarnih vokalov, desni zvočnik pa odpira kanale z bolj eksperimentalnimi dodatki, katerih viri prihajajo od vsepovsod. Od Moog-ovih klaviatur do najnovejših supersoničnih sintetizatorjev Stereolab drvijo proti vetru. Njihova raziskovalna žilica na področju tipkarskih prijemov še vedno ostaja razpoznaven zaščitni znak. Ob vsem tem so se jim pri tokratnem projektu pridružili še trije novi člani, ki svoje veščine izkazujejo s trobento in francoskim rogom. Oba inštrumenta na nek način nadomeščata manjkajoče Mary-jine back vokale, ki jih na trenutke zapolnita tudi Letitia in Tim.
Elektronska harmonija, prepletena z grenko-sladkimi vokali, je še vedno razigrana in se poskočno prebija mimo skoraj neobremenjenih melodij. A na trenutke so Stereolab profesionalno resni. Predvsem v prehodih, ki kolažno rušijo in ponovno zgradijo značilne harmonije.
Njihov deseti studijski album - Margerine Eclipse – pa utegne kot celota biti kolaž vseh dosedanjih plošč. Kar bi veljalo morda pripisati Timovim retro-eksperimentalnim raziskovanjem zvoka, ki so ga ustvarjali pred dobrim desetletjem. Zanimivo je, da tudi zaključni komad »Dear Marge«, ki prepleta tri različna razpoloženja hkrati, pooseblja njihovo ustvarjalno desetletje. Kot slovo od nečesa a z novim začetkom, ob katerem se nam zazdi, da bodo Stereolab večno živeli in ustvarjali.
Med standardnimi rahločutnimi zvoki klaviatur in vokalov - v Sudden Stars in Vonal Declosion - letimo proti pronicljivim tolkalom in elektronskim beatom, ki jih prej nismo bili vajeni. Tako se začne komad Cosmic Country Noir, ki lirično pušča za sabo vse dotedanje skrbi, s tem pa kozmos dobi povsem novo obliko. Besedila Letitie Sadier niso že dolgo več metaforično in levičarsko obarvana. Tokrat jo pestijo čisto eksistencialni problemi in zdi se, da gleda na svet sproščeno, z nogo naslonjeno ob zid. V kar nekaj komadih se ji v misli prikrade Mary, ki mirno tava okrog vseh njih, večina članov pa še vedno čuti njeno prisotnost.
Album Margerine Eclipse, kljub mešanici dogodkov, ki so spremljali njegovo nastajanje, nazorno nakazuje ustvarjalno desetletje Stereolab-ov. Svet se sicer spreminja, prihodnost je nepredvidljiva, a za enkrat ostajajo Stereolab, vsaj tako upamo, še vedno pripeti na svojem planetu, ki se nam odkriva z vsakim novim glasbenim podvigom. Planetu iz nekega drugega vesolja …
barbara
Komentarji
komentiraj >>