Četrtek, 5. 8. 2004
dani
V vseh teh letih raziskovanja montrealske scene me je vedno znova navduševalo in prevzelo dejstvo, da so si mnogi ustvarjalci in bendi že izoblikovali, oz. ustvarili tak zvočni prostor ter identiteto, ki je že na prvi posluh več kot prepoznavna, specifična in pravzaprav govori že sama zase. To je že dolgo časa še najbolj očitno pri varovancih etikete Constellation in komune Hotel2Tango, ki pravzaprav predstavljata tisti zaščitni znak lokalne scene, ki vseskozi kanalizira zvočnost za katero se zazdi, da nikoli ne bo podlegla multižanrski komponenti in nenehnemu mešanju vsega mogočega, ampak ostala zvesta prenavljanju in piljenju zaprte ter vase zagledane zvočne melanholije ... (več) ...
... Od kod vse izpostavljene stične točke med izvajalci tudi izvirajo, mi še sami artisti zares nikoli niso znali razložiti, a resnica se najbrže skriva nekje vmes med značilno kanadsko krajino, atmosferiko lokalnega okolja, produkcijsko tehniko, oplajajočih se zvočnih preferencah ter dejstvu, da pri tej frekvenci že dobro poznanih projektih vedno znova zasledimo iste obraze in protagoniste. A včasih se zgodi tudi popolno presenečenje, ki se povsem distancira od omenjenih krogov ter poskrbi za prepotrebno osvežitev prepoznavnih obrazcev in ideoloških usmeritev. Eden takih je tudi gospod Harris Newman, ki se je v 90-ih iz rodnega Toronta preselil v Montreal ter v tem času postal že pravi steber lokalnega dogajanja. Glasbenik, producent in studijski tehnik je v začetkih svoje ustvarjalne poti sicer brusil kitarske strune po mnogih več ali manj neznanih hrupnih, punkerskih ter avant-rockovskih bendih tipa Mudfish, Howard North in Milken, v zadnjih letih pa postal nezamenljiv člen Constellation familije, saj je med drugim prispeval basovske 'globočine' v zasedbah kot sta folk-post-rockerji Sackville in Hanged Up, že daljše obdobje vodi tudi produkcijsko in mastering kompanijo Grey Market Mastering, kjer zaključno podobo svojih plošč pravzaprav opravi večina lokalnih sil, nenazadnje pa se ga bo kdo spomnil tudi po temu, da je v letošnjem letu gostoval tudi v prostorih Kuda Franceta Prešerna, kjer je priskočil na pomoč prav vsem trem bendom na mini festivalu založbe Constellation – tako duetu Hanged Up, prenovljeni ekipi Polmo Polpo kot kant-avtorici Elizabeth Anka Vajagič.
A ko boste prisluhnili njegovemu avtorskemu prvencu Non-Sequiturs, ki ga gostimo nocoj, se boste najbrže kaj kmalu vprašali, če sploh prihaja iz Kanade, saj bi njeno zvočnost, ki za sonične polete izrablja predvsem akustično kitaro, raje uvrstil v delto Mississippija ali pač na odpadniške obronke Nashvilla. V njenem besednjaku namreč ne boste našli nobene sledi o besedi post-rock, ampak predvsem refenčne točke, ki silijo na subtilne eksperimentalne pole bluesa, countryja, folka in bluegrassa. In zato ne preseneča, da se je Harris Newman odločil, da album izda pri že vsebolj uveljavljeni portlandski založbi Strange Attractors Audio House, ki si je v podzemnih galsbenih krogih v le štirih letih delovanja ustvarila že neverjetno trdno reputacijo ter z izdajami plošč npr. noiserjev Kinski, avant-rockerjev Cul-De-Sac, psihadelikov Surface Of Eceyon ter mnogih stranskih odvodov japonskih norcev Acid Mothers Temple, postala ena vodilnih sil v drugačno-godbeni srenji. Newmanov glavni namen je bil bržkone predvsem ta, da bi se vsaj za trenutek odmaknil od montrealskega 'trenda', spopadel s povsem drugačnimi glasbenimi izzivi in sferami ter dosegel tudi tisto poslušalstvo do katerega najbrže drugače sploh nikoli ne bi prišel.
In ko sem prvič pristavil njegovo ploščo v svoj CD-igralnik, se mi je vsaj za trenutek zazdelo kot da poslušam kakšno od še neizdanih plošč kultnega 'fingerpicking' kitarista Johna Faheya, ki je posthumno končno ugledala luč sveta. Ko dandanes zaslediš kakšnega artista, ki se nasloni le na navidezno omejeno zvočnost akustične kitare, je namreč dotično ime – poleg npr. ustvarjalcev kot so Ry Cooder, Leo Kottke in Robbie Basho – postalo že prav obvezujoča, samoumevna, če ne včasih že kar malce nadležna referenca, ki ji nobeno kritiško uho ne more ubežati. A kaj, ko se trenutno vse več mladih ali pač že uveljavljnih kitaristov kot so npr. šef zasedbe Cul-De-Sac Glenn Jones, nemški virtuoz Steffan Basho-Junghans in usmerjevalec psihadeličnih anti-folkerjev Pelt Jack Rose, povsem spontano odloča za več kot učinkovite poklone staroselcem, ki so imeli na inštrumentalno folk muziko še kako močan vpliv ter zapustili kar se da originalen pečat. A tako kot omenjena imena, tudi Harrisa Newmana še zdaleč ne moremo označili le za plagiatorja ali tistega, ki se odloča le za kopiranje tehnike brez kančka duše. Daleč od tega, saj ne samo, da je njegova godba še kako sveža navkljub pogledu v preteklost, ampak doseže prav tisto, kar mnogim sledilcem Faheyeve zapuščine kratkomalo primanjkuje – torej, sposobnost prenosa tehničnega obvladovanja inštrumenta v povsem samosvoj, prepoznaven ter unikaten zvočni ustroj.
Kljub temu, da je Newman oborožen le z akustično kitaro, občasno pa poseže tudi po lapsteel kitari, pa je album prav neverjetno pestra kolekcija, ki lahko seže od melodičnih in liričnih uspavank, hipnotičnih ter soničnih zvočnih napadov do skorajda ambientalno-dronovskih kosov. Usmerjenost v raziskovanje detajlov, različnih dinamik ter barvanje preprosto zvenečih, a v svoji notranjosti še kako pestrih in kompleksnih tekstur, je več kot očitno, strast in neobremenjenost s katerima pristopa k ustvarjanju, pa omogočita, da album niti v enem trenutku ne zapade v dolgočasno in razvlečeno repeticijo. K temu pa precej prispeva tudi edini gost, ki ga je Newman angažiral na svojem avtorskem prvencu, saj v parih komadih na bobnih in različnih tolkalih zasledimo tudi Bruca Cawdrona – še najbolj poznanega kot bobnarja Godspeed You! Black Emperor -, ki preko svojih raznorodnih pristopov in tehnik igranja le še bogati sam zvočni ambient, mu dodaja globino in temačno, harmonično kvaliteto, dodaten občutek prostornosti ter še bolj občutno popestri in nadgradi učinek napetosti.
Komentarji
komentiraj >>