Torek, 10. 8. 2004
dani
Kot vse kaže sta se ozračje in klima na Islandiji ponovno nekoliko stabilizirala, saj je moč trendovskega dogajanja in vsesplošna evforija vsaj za trenutek ustavila svoje konje ter omogočila, da mala deželica in njena glasbena kreativa le nekoliko zadihata. Bum, ki ga je doživela predvsem s Sigur Ros in Mum, je sicer koristil vsaj v toliko, da je zaprto in predvsem na Reykjavik 'stlačeno' dogajanje doživelo pravi in zasluženi mednarodni hvalospev, a celota je prinesla tudi nekaj stranskih učinkov. Ker v njihovem primeru nikoli ne moremo govoriti o zvezdah, ampak preverjeno povsem normalnih in zdravo razmišljujočih kreativnih ljudeh – polnih novih izzivov -, je povsem razumljivo, da jih je ta nenadna 'izpostavitev' kar malce presenetila, medijska pozornost pa jim je šla na trenutke že pošteno v nos...(več)...
...Saj veste, da ni ravno lahko povsem spontano reagirati v dani situaciji. Sploh, če so bil ustvarjalci nekoč tisti snovalci zvoka, ki so bili omejeni le na svojo dnevno sobo in kletne prostore, v najslabšem primeru so plošče izdajali le v samozaložbah na CD-R formatu, vzbujali vse premalo pozornosti, igrali le pred ponorelimi lokalnimi soborci in prijatelji v raznih skladiščih in malih 'placih' ter se izogibali snežnemu viharju in nizkim temperaturam, ki sta pogojevala prelepo islandsko krajino. Mnogi bendi so se namreč zaradi omenjene, medijsko skonstruirane situacije kaj kmalu podali na tuje in iskali primernejše okolje za nadaljno kariero, drugi pa poskrbeli, da na Islandiji trenutno spet vlada tista atmosfera, ki omogoča mirno nadaljno evolucijo, kakšno novo presenečenje, dozo svežih idej in tisto mero svobode, ki so si jo pred velikim 'pokom' lahko tudi privoščili.
V zadnjih času je namreč do širnega ušesja poslušalcev prodrlo kar nekaj novih imen, ki imajo za seboj že kar obsežen življenjepis, a so zaradi namenske osame in čakanja na pravi trenutek raje ostali zvesti samim sebi ter poskrbeli predvsem za to, da se tako lokalno kot mednarodno tržišče ne bi prehitro napolnilo s preveč artikli, ki jih ne bi mogli použiti. Skupinam kot so npr. vsebolj uveljavljeni Slowblow, Apparat Organ Quartet ali pač umetnikom, ki so združeni pod okrilje založb tipa Kitchen Motors in Bad Taste, se namreč ne mudi prav nikamor, pred naslednjim korakom bodo še kako dobro premislili vsako bodočo potezo ter nenazadnje ostali zvesti svojim 'naredi sam' idealom.
In med naštete bi lahko uvrstil tudi našega nocojšnjega gosta – multiinstrumentalista po imenu Olafur Josephsson -, ki svoj poglavitni projekt Stafraenn Hakon nadgrajuje in konsistentno razvija že dobrih pet let, a je zaradi podzemne drže vse do lanskega leta ostal dobro skrit trenutno še kako navdušenemu poslušalstvu in kritiškemu peresu izven meja Islandije. Nenazadnje je plošče snemal, kreiral in izdajal po že znani zgodbi in receptu – zamisli so 'padale' in se ujele na 'štirikanalca' kar v mladeničevi sobi, prepolni različnih inštrumentov h katerim je pristopal povsem samoučno, izdaje pa so se redni vrstile v minimalni nakladi, ki so kaj hitro pošle v lokalnih glasbenih trgovinah. Albume je kajpada 'zapekel' kar v CD-R formatu, ročno izdelal ovitke, samozaložba, ki jo je poimenoval Vogor, pa je bila povsem logična izbira. A ključna trenutka, ki sta pripomogla k njegovimu zvočnemu razvoju ter posledično tudi temu, da je danes pred vašim ušesjem in daleč stran od obskurnosti, sta najbrže predvsem dva. Prvi je predvsem ta, da je imel Josephsson pred leti s projektom Starfaenn Hakon, ki ga občasno na ploščah in koncertih nadgradi še s peščico glasbenikov in prijateljev iz najstniških dni, enega prvih večjih nastopov v Reykjaviku prav v družbi z Godspeed You! Black Emperor. Druga pomembna poteza pa je tudi ta, da je bil Josephsson eden tistih, ki je pred časom celo ubežal islandskemu trendu. Eno leto je živel v Edinburghu, trenutno pa poskuša nadaljevati študij v Kobenhavnu. Prav 'gostovanje' na Škotskem pa mu je odprlo to možnost, da je navezal stike s kar priznano Otoško založbo Resonant, ki se zdi povsem logična izbira, če pomislimo, da se v njihovem katalogu skrivajo tudi taka imena kot so kanadčani Do Make Say Thing in Esmerine, med drugimi pa tudi Kepler, Jessica Bailiff in Tarantel. Prav na omenjeni založbi je namreč Josephsson tudi na novo izdal svoji prvi dve plošči – njegov drugi album, ki ga bomo slišali nocoj je v znanih pogojih izšel že v letu 2002, a postal prav reariteta -, konec tega leta pa naj bi pri Resonant izdal tudi že svoj novi album, ki je trenutno še v fazi miksanja.
In če sedaj te delce sestavimo v celoto in si pred oči pričaramo značilen islandski milje, ki je vedno znova navdihoval tako glasbenike, pisatelje, filmarje, koreografe kot še mnoge druge umetnike iz tega dela sveta, mislim, da ni težko ugotoviti, kakšna zvočna pokrajina nas tokrat tudi pričakuje na našem jedilniku. Nič drugega kot zamaknjen, sanjski, atmosferičen, čustveno nabit in cinematičen post-rock, ki išče vezno linijo med digitalno-sodobnim in analogno-arhaičnim. Zakaj bi si drugače Josephsson nadel ime Stafraenn Hakon, ki ga v prevodu sestavljata besedi 'digitalen' ter 'Hakon', ki je pravzaprav ime norveškega kralja, ki je tej deželi vladal v 10. stoletju. In ko prisluhneš glasbi je več kot očitno, da ne stavi na glasbeno virtuoznost in tehniko – pa čeprav na trenutke že prav špartansko pristopa k predstavitvi, strukturi komada in osredotočenosti na vsak najmanjši detajl -, ampak ga zanima predvsem emocionalni odziv in meditativno-'relaksacijska' kvaliteta krhke, umirjene in nežne godbe. Ok. Le-ta je resda polna glasbenih referenc, ki silijo proti dobro znanim imenom kot so Labradford, Stars Of The Lid, Mogwai in še mnogim drugim, ki jih bom prepustil vaši domišljiji, a kaj morem, če pa vedno znova priznam, da prav islandski bendi in artisti sodijo v tisto vrsto, ki me vedno znova takoj razoroži, kvalitete pa ji vsekakor ne manjka. Tokrat me očara prav njena preprostost, ki potrebuje zelo malo, da pove in razgali veliko. Oz. postaja močnejša prav zaradi dejstva, da na koncu koncev potrebuje vse manj, da doseže svoj učinek. Tokrat namreč vse stavi predvsem na osredotočeno in čarobno kitarsko melodijo, moštvo efektov, repetitivno ritmiko in zvočne zanke, sanjsko medigro zvončkov, zamaknjeno harmoničnost klaviatur, blago božanje trobil ter občasno polnjenje praznega prostora s 'sempli' različnih vrst. Vse inštrumente večinoma odigra kar Josephsson sam – v parih komadih mu sicer pomagata tudi njegova prijatelja kitarist Sammi in trombonist Toddi -, v prvi plan pa seveda spusti prav slapove kitarskih poletov, saj večina komadov nastane prav iz različnih uglasitev tako akustične kot električne kitare. Brez revolucije torej, a zato s toliko več občutka in užitka.
Komentarji
komentiraj >>