V rubriki, namenjeni projektu »Ženska, ki se je zaletela v vrata«, bomo govorili o psihičnem nasilju. Ostali del oddaje bo posvečen filmu. Maja Weiss, avtorica filma Varuh meje, bo povedala, kakšen je bil in kakšen je v Sloveniji položaj režiserk; predstavili bomo organizacijo Women In Film in znamenito češko režiserko Vero Chytilovo.
NEKAJ IZSEKOV
PSIHIČNO NASILJE
Naj k temu dodam še dvoje zapažanj, do katerih je Klavdija Aničič prišla pri svojem svetovalnem delu. Gre za to, kako različno ženske in moški vidijo nasilno situacijo. Klavdija je povedala, da moški vsako kritiko doživljajo kot napad nase, torej kot nasilje, medtem ko si ženske ob kritiki mislijo, da so si jo pač zaslužile, da so menda res take. Podobno se stereotipna delitev vlog med spoloma kaže v praksi tudi v tem, da nasilni moški o sebi ne razmišljajo kot o nasilnežih. Menijo pač, da jih k takemu vedenju prisili ženska, ker jih sprovocira. Oni so k nasilju prisiljeni in so potemtakem žrtve. Ženske pa seveda spet iščejo krivdo pri sebi.
WOMEN IN FILM
Združenje Women in Film je razširjeno po vsem svetu. Imajo ga na primer na Japonskem, v Zimbabveju, na Poljskem, na Jamajki, v Nemčiji in še bi lahko naštevala. Namenjeno je vsem ustvarjalkam, ki delajo pri filmu in televiziji, od maskerk, kamermank do scenaristk in režiserk. Prizadeva si za boljši položaj žensk v filmski industriji. Vse skupaj se je začelo z ustanovitvijo prvega takega združenja leta 1973 v Los Angelesu, in sicer potem ko so filmske ustvarjalke ugotovile, da je med scenaristi za televizijske nanizanke samo 2% žensk.
VERA CHYTILOVA
Vera Chytilova je zdaj stara več kot sedemdeset let in še vedno snema filme. Zanimivo je, da je začela film študirati šele pri 27. letih. Pred tem je študirala arhitekturo in filozofijo. Poleg celovečercev, ki smo jih videli na retrospektivi v Kinoteki, je snemala tudi kratke portrete javnih osebnosti. Leta 1975 je pisala čehoslovaškemu predsedniku. Iz pisma je razvidno, da so ji oblasti prepovedale snemati, ker naj ne bi imela »pozitivnega odnosa do socializma«, kar seveda ona zavrača in pravi: »Kako naj dokažem svoj odnos do socializma, če ga ne morem pokazati na svojem področju?«. Žalostno je prebrati, kako mora prositi za delo z argumentom, češ da njenih filmov ne cenijo le na Zahodu, ampak dobivajo nagrade tudi v drugih socialističnih državah in pravi, da druge socialistične države verjetno ne bi hotele sodelovati z njo, če ne bi dosegala nekih »socialističnih standardov«. Med drugim so ji oblasti prepovedale potovanja na številne festivale in konference o ženskah v filmu na Zahodu, kamor so jo neprestano vabili.
Že Jure Meden je omenil njen film Marjetice iz leta 1966, ki je takoj postal manifest češkega novega vala. Precej let je bil film prepovedan. Gre verjetno za vizualno in strukturno eno najbolj odštekanih in radikalnih fars, polnih sarkazma, v kateri Chytilova skozi eksperiment in pod krinko groteske razkrije svoje videnje zla, ki se ne manifestira le v katastrofah, kot so vojne, ampak kar v vsakodnevnem življenju. Dve dekleti brez kakšnih trdnih vrednot se podata na pot bizarnih enkratnih srečanj z moškimi, se opijata in nažirata, na koncu pa se iz čiste objestnosti zapleteta v vandalističen izbruh razbijanja krožnikov in kozarcev v neki dvorani, ki je očitno pripravljena na velepojedino. Skozi sarkazem Chytilova komentira nek brezbrižen življenjski stil, ki iz protagonistov v bistvu naredi žrtve. Tudi zaradi takega pogleda na svet so jo morda velikokrat označili za moralistko, čeprav se je v bistvu velikokrat ukvarjala le z vlogo ženske v patriarhalni češki družbi, zraven pa so jo označili – slabšalno seveda – tudi za feministko. Ta oznaka se je drži še danes, ko je ne le na Češkem, ampak v marsikateri bivši socialistični deželi beseda feministka takorekoč kriminalizirana. Razloge za tak odnos je treba iskati tudi v socialistični preteklosti, v tem, kar nekateri imenujejo »prisilna emancipacija žensk v socializmu«. Ne le, da je bil feminizem pod socializmom percipiran kot meščanski pojav, enakopravnost je bila del same legitimnosti socialističnega sistema, ki pa je bil osovražen. »Emancipacija« je prihajala z vrha, tudi od ženskega dela političnih elit, ki so bile nepriljubljene. Raziskave so pokazale, da so to glavni razlogi za antifeministično razpoloženje v postsocialističnih družbah. Gre za del »metanja polen pod noge feminizmu« ali kot se temu lepo reče po angleško za »backlash«, ki gre z roko v roki s prepričanjem, češ da je socializem, tudi v Sloveniji, ženske izenačil z moškimi. V razmislek le to: tukaj se še enkrat sprašujem, zakaj je potem prva slovenska režiserka posnela svoj prvi igrani celovečerec šele v 21. stoletju?
IZJAVA MESECA
Žarko Petan v svojih aforizmih trosi tudi takele neumnosti: »Všeč mi je emancipirana ženska, ob pogoju, da ni moja žena.«
KATANČEVE SOLZE
Torej, pa smo pri obljubljenem fuzbalu. Kako so že peli The Cure – Boys Don't Cry, če se ne motim. Po tem ko smo lahko vsi videli na TV jokati izbranca med izbranci oziroma »vodjo najboljših fantov«, sem nehote slišala pa komentarjev na to temo. Naj omenim le dva primera, oba iz ženskih ust, vendar dveh različnih generacij. Medtem ko je neka tridesetletnica skušala okolici dopovedati, da »ne prenese, če moški jočejo«, je druga, starejša gospa, poudarila, da je »prav v redu, če tapravi moški kdaj tudi zajoče«. No, mislim, da ne ena ne druga izjava ne potrebujeta posebnega komentarja, saj obe odslikavata tradicionalno razumevanje družbene vloge moškega in ženske, pa čeprav druga izjava daje videz večje odprtosti.
Komentarji
komentiraj >>