... Plošča Blurred novoustanovljene newyorške skupine Billband , je nekoliko drugačna. Na prvi posluh ni na njej čisto nič presenetljivega, zlahka ugotoviš, katere so ukane, ki jih plete njen skladatelj Bill Ryan - pa vendar se je ne naveličaš....
Držim se pravila, da Tolpe bumov pripravim le o tistih ploščah, o katerih lahko brez slabe vesti napišem le najlepše. Konec koncev, zakaj bi porabil uro radijskega programa, da bi vrtel glasbo, ki se mi zdi slaba. Ob kriterijih kot so izvirnost, intelektualna pronicljivost in obrtniška spretnost, se še najraje zanesem na svoj subjektivni in greha vredni občutek: če glasbenikom zavidam, da so ustvarili zvoke, na katere sam ne bi nikoli pomislil, potem je to jasen znak, da se lahko od njih kaj naučim in dovoljšen razlog, da o njih temeljiteje razmislim. Nemir, ki ga žene radovednost in ne dovoli, da bi se od novega odkritja preprosto ločil, sem se naučil tudi dokaj natančno izmeriti: teden dni neprestanega sukanja v predvajalniku je za moja ušesa dovoljšen dokaz, da neki plošči pripišem vse zvezdice, ki so na voljo.
Plošča Blurred novoustanovljene newyorške skupine Billband, je nekoliko drugačna. Na prvi posluh ni na njej čisto nič presenetljivega, zlahka ugotoviš, katere so ukane, ki jih plete njen skladatelj Bill Ryan - pa vendar se je ne naveličaš. Užitek poslušanja se tukaj očitno izmakne premisleku in modrovanju o glasbi. Skladbe s plošče Blurred je Bill Ryan napisal v prepoznavni maniri ameriškega post-minimalizma. Zelo očitno se zgleduje pri procesni glasbi, ki jo je oče minimalizma, Steve Reich, začrtal že v poznih sedemdesetih letih in jo v vrsti skladb kot so Tehillim, Six Marimbas, Electric Counterpoint, Music for 18 Musicians in mnogih drugih razvijal vse do danes. Kot nekoč Reich, tako tudi Bill Ryan še danes skladbe začenja s privlačnim motivom ali frazo, ki jo nato počasi dograjuje. Ritem se zgošča, note počasi nadomestijo pavze, inštrumenti se dodajajo, v začetni harmonski postop počasi vstopajo nove melodije, kontrapunkt se bogati, napetost pa polagoma raste do vrhunca skladbe. Tam se izhodišči motiv zablesti v svoji popolni zvočnosti. Tudi dodatki rokerskih rifov, funky bobnarskih »gooveov« in »jazzovskih lickov« na pihalih, ki jih mrgoli na novi plošči Billbanda, se v sodobni glasbi ameriških skladateljev pojavljajo že več kot desetletje.
Bill Ryan se torej ni domislil ničesar novega, kar bi mu lahko zavidali, a vseeno so njegove skladbe nalezljive in se zlahka zadržijo v domačem CD predvajalniku še kak dan več, kot je potrebno. Resnici na ljubo so virtuozen obrtniški izdelek in če se že ne moremo naslajati nad bogastvom njihovim idej in domislic, se lahko vsaj nad bogato zvočnostjo, ki jo ponujajo. Zanimiva je orkestracija, ki jo Ryan uporablja: poleg bobnov in klavirja, ki vzpostavljata osnovno ritmično in harmonsko osnovo sta bistvena inštrumenta še bas klarinet in violina. Prvi večinoma prevzema basovske linije, druga pa je v zasedbi vodilni solistični inštrument. Trobento in saksofon Ryan uporablja za zapolnitev manjkajočih glasov v aranžmajih tam, kjer je ob vrhuncih skladb to potrebno.
Največje zadovoljstvo nam pri poslušanju ponuja izvedba skladb, ki jo je Ryan zaupal šestim vrhunskim newyorškim glasbenikom. Igrajo tako natančno, kot da bi jih poganjal računalniški sekvencer, a vendar z energijo in žarom, ki je daleč od mehanske reprodukcije. Izpostaviti velja predvsem trojico glasbenikov: David Cossin je eden najbolj iskanih mladih newyorških tolkalcev, član zasedbe Bang On A Can in izbranec kitajsko-ameriškega skladatelja Tana Duna. V Billbandu se je izkazal tudi za izvrstnega bobnarja, kar za tolkalca na idioiofonih nikakor ni samoumevno. Blesti tudi Todd Reynolds violinist, ki se izvrstno znajde tako v kompleksno notirani glasbi avantgard 20. stoletja, kot med svobodnimi improvizatorji in pri eksperimentih z elektroniko. Pred nekaj meseci smo v Tolpi bumov lahko prisluhnili Davidu Cossinu in Toddu Reynoldsu, ki sta igrala ob Philu Klineu na njegovi plošči Zippo Songs, prihodnjo nedeljo pa bomo v Tolpi bumov recenzirali še ploščo novega godalnega kvarteta Todda Reynoldsa Ethel, ki je že nekaj mesecev ena izmed zvezd newyorške scene nove glasbe. Izmed enakovredne šesterice Billbanda bom omenil še sočno igranje bas klarinetista Michaela Lowensterna , v svoji bogati karieri tudi tesnega sodelavca Stevea Reicha - če omenim le referenco, ki je pomembna za današnje poslušanje.
Na prvencu Billbanda Blurred, ki je dolg le dobre pol ure, izstopata dve skladbi: pritajena, nežno utripajoča in eterična naslovna skladba , ki nas zapelje kljub svoji preprostosti in konvencionalnosti. Album se zaključi z udarno skladbo Drive , ki moment pridobi že po prvih taktih hitrih sinkop na violini in ga prek dveh kadenc in liričnih delov stopnjuje vse do konca. Verjetno je prav zaradi velike hitrosti, ki jo skladba pridobi ob koncu, Ryanov zaključek skladbe Drive nekoliko ponesrečen in nejasen. Pred skladbama Blurred in Dive, pa bomo prisluhnili še Original Blendu in skladbi Capacity.
Peter Kus
Komentarji
komentiraj >>