Sreda, 18. 8. 2004
Recky
*O ponovni združitvi pred leti zelo priljubljenih NINE POUND HAMMER se je v domačih logih šušljalo in špekuliralo že nekaj časa, nazadnje ob nastopu skupine Nashville Pussy, lani spomladi v Ortu. Takrat je Blain Cartwright, kitarist in pevec Nashville Pussy in hkrati tudi ustanovni član Nine Pound Hammer, napovedal, da se naslednjič vidimo prav s slednjimi... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT
GLASBENA REDAKCIJA
TOLPA BUMOV
SREDA, 18. 08. 2004, ob 19h
NINE POUND HAMMER – KENTUCKY BREAKDOWN (ACETATE RECORDS, 2004)
O ponovni združitvi pred leti zelo priljubljenih NINE POUND HAMMER se je v domačih logih šušljalo in špekuliralo že nekaj časa, nazadnje ob nastopu skupine Nashville Pussy, lani spomladi v Ortu. Takrat je Blain Cartwright, kitarist in pevec Nashville Pussy in hkrati tudi ustanovni član Nine Pound Hammer, napovedal, da se naslednjič vidimo prav s slednjimi.
Živi nastop na novo formiranih Nine Pound Hammer pri nas sicer še ni na obzorju, so se pa uresničile želje vseh ljubiteljev tega nepozabnega benda, da se ponovno zberejo skupaj. Saj ne, da so Nashville Pussy slab bend, vendar pa se z Nine Pound Hammer po prepoznavnosti in originalnosti vsekakor težko merijo.
Tako je letos, vsaj pri meni neznani založbi Acetate Records iz LA-ja,izšel njihov novi album » Kentucky Breakdown«, in sicer kar 10 let po njihovi zadnji »pravi« studijski plošči »Hayseed Timebomb« in 8 let po njihovem uradnem razpadu.
Vmes so se sicer, mislim da leta 2000, zbrali še za nekaj ekskluzivnih nastopov, vendar tisto očitno še ni bil pravi trenutek, saj je bil Blain takrat še polno zaposlen z Nashville Pussy. Verjetno so ta »pravi trenutek« ponovno prepoznali prav v zadnjem obdobju, ko nabriti garažni rokenrol postaja vse bolj popularen. Bolj kot kdajkoli v zgodovini.
Sicer pa zgodovina benda sega v leto 1985, ko se Blain Cartwright in Scot Luallen odločita imeti rokenrol bend. Rekrutirata nekaj članov in pričnejo se prvi nastopi po Kentuckyju in Indiani. Do leta 1988 zamenjata dve imeni skupine – Raw Recruit in Black Sheep, ter temu primerno tudi nekaj članov benda.
Prvi album z imenom »Nine Pound Hammer« izide leta 1988 za kanadsko založbo Wanghead Records. Na njem na grobo že nakazujejo svojo željo igrati zelo hiter in energičen punk rock, vendar je material še precej neizrazit in nedodelan.
Vseeno je bilo dovolj, da jih je opazila danes že kultna založba – Crypt Records, ki jih je povabila med svoje, takrat izjemno zanimive vrste, saj so pri tej založbi snemali tudi Jon Spencer Blues Explosion, Pleasure Fuckers, Lazy Cowgirls, Dirtys, Gories, Chrome Cranks, New Bomb Turks, Devil Dogs in drugi revizionisti garažnega rokenrola.
V tem času so še bolj izpilili svoj zvok, nekakšen konglomerat countrija in divjega punk'n'rolla , ki pa je s svojo hitrostjo in energijo, primerljivo s pobesnelo parno lokomotivo pod »ful gasom«, prekašal vse dotedanje pionirje te glasbene smeri, nastale v prvi polovici 80-tih, npr. Jason & The Scorchers, Long Ryders, Beat Farmers in podobnih.
Na višku kariere, tam nekje leta 1994, 1995, ko so igrali tudi pri nas, pa vse do razpada, se ustalijo v zasedbi Cartwright/Luallen z Mattom Bartholomeyjem na basu ter Billom Waldronom za bobni. Zanimivo je, da Matt Bartholomey tudi na novi plošči »Kentucky Breakdown« odigra vse bas linije, v bendu pa ga žal ni in ga tako nadomešča Brian Pulito.
Od kompletne diskografije Nine Pound Hammer je tale novi album še najbolj primerljiv z Highseed TimeBomb iz leta 1994. Ima tisto čisto premočrtno tekočo linijo, dinamiko, ki teče lepo skozi cel album in dobrih 30 minut, kolikor jih ima plošča, bliskovito mine.
Po brzini in sproščeni energiji so bili vedno, in so tudi sedaj, primerljivi z Motorhead, vendar se v njihov zvok ne vživijo v tej meri kot npr. Zeke na svoji zadnji plošči. Nine Pound Hammer njihove vplive zelo konkretno zlijejo še skupaj s countrijem in z ramonoidno troakordno melodiko, kar je v kombinaciji s »konfederacijskim« twangom vokala in kitar, vsekakor zanimiva kombinacija.
Produkcija je v primeru albuma »Kentucky Breakdown« najbolj izpiljena in dodelana do sedaj ter z izrazito izpostavljenima vokalom in kitaro. Producent Dave Barrick, ki je album posnel v svojem studiu v Kentuckyju, je zadevi dal tudi precej sodoben »šmek« in na nek način s tem nadaljuje kontinuiteto razvoja zvočne podobe benda, ki je posredno pridobil tudi nekaj bleščavosti Nashville Pussy.
Da gre dobesedno za kontinuiteto dokazuje tudi podatek, da je Dave Barrick kot producent sodeloval tudi pri snemanju kultne plošče »Highseed Timebomb« pred 10-imi leti.
Besedila – kaj bi pretiraval o njih, saj naslovi, kot so »Rub Yer Daddy's Lucky Belly«, »Dead Dog Highway«, »Drunk, Tired & Mean«, »Don't Remember Lovin' You Last Night« ali »800 Miles«, povedo več kot 100 besed.
Pač teme malega človeka – nekaj o apatiji, zdolgočasenosti in brezperspektivnost delavca, ki s stisnjenimi zobmi gara za svinjsko bogatega lastnika fabrike, nekaj o ljubicah in neskončnih cestah, bejbah, prepitih nočeh in podobno. To so teme, ki avtorski dvojec Luallen/Cratwright tudi najbolj navdihuje.
Res je, o kakšnem pretiranem intelektualizmu in filozofiranju v primeru benda Nine Pound Hammer ne moremo ravno govoriti, vse je namreč podrejeno dogajanju na ulici, cesti ali klubu.
Plošča »Kentucky Breakdown« ponuja dovolj razlogov za ponoven obstoj tega interesantnega benda, ki se ga naši ljubitelji underground rocka še kako lepo spominjajo po nepozabnih nastopih v Sloveniji v prvi polovici 90-tih.
Sam jih sicer takrat nisem videl v živo – nanje sem se navlekel kakšno leto kasneje po slovenskih nastopih - zato pa sedaj, po toliko letih ponovno obstajajo realne možnosti videti ta bend v živo tudi pri nas.
»Kentucky Breakdown« mogoče ni najboljša njihova plošča - moj favorit še vedno ostaja »Hyseed Timebomb« -, je pa zato bolj ambiciozna in brez problema pomete s sodobno – recimo ji »konkurenco« v tem pobesnelem rokenrol-điru. Je primer prvovrstnega, primarnega rokenrola, ki je odigran z užitkom in si nedvomno zasluži svoje mesto pod soncem in s tem tudi v današnji Tolpi.
Komadi, ki jim boste prisluhnili v naslednjih dobrih 30 minutah, se bodo zvrstili po naslednjem vrstnem redu:
1. INTRO
2. RUB YER DADDY'S LUCKY BELLY
3. HE DONE RUN OUTTA WORMS
4. DEAD DOG HIGHWAY
5. GO-3-GO
6. DRUNK, TIRED & MEANS
7. DOUBLE SUPER BUZZ
8. AIN'T HURTIN NOBODY
9. DON'T REMEMBER LOVIN' YOU LAST NIGHT
10.ZEBRA LOUNGE
11.800 MILES
12.IF YOU WANT TO GET TO HEAVEN
13.CHICKEN HI, CHICKEN LO
14.GODDAMN RIGHT
Tolpo pripravil Recky.
Komentarji
komentiraj >>