Četrtek, 2. 9. 2004
Tea
*»Na nastopih sem bila vedno v nekakšnem transu. Zdaj nisem več. Igram te pesmi, ljudem gre na jok in nekateri jočejo. Ne gledam jih. Ne znam sklepati prijateljstev, ne znam živeti, a znam ljudi spraviti v jok.« Kathleen Yearwood že šestnajst let, od prvega albuma Panik and Death, izpopolnjuje svojo neizprosno, pasje cinično in otožno obrt. Ta kanadska pisateljica, aktivistka in glasbenica, ki jo pozorni primerjajo z Meiro Asher, Vedo Hille in Diamando Galas, malce manj pozorni pa s Tori Amos in Carol Lipnik, je letos v samozaložbi izdala kar v živo posnet album Ordeal... (v celoti..)
Tolpa bumov. Četrtek, 2. september 2004, ob 19.00
Kathleen Yearwood: Ordeal (Voice of the Turtle, 2004)
»Na nastopih sem bila vedno v nekakšnem transu. Zdaj nisem več. Igram te pesmi, ljudem gre na jok in nekateri jočejo. Ne gledam jih. Ne znam sklepati prijateljstev, ne znam živeti, a znam ljudi spraviti v jok.« Kathleen Yearwood že šestnajst let, od prvega albuma Panik and Death, izpopolnjuje svojo neizprosno, pasje cinično in otožno obrt. Ta kanadska pisateljica, aktivistka in glasbenica, ki jo pozorni primerjajo z Meiro Asher, Vedo Hille in Diamando Galas, malce manj pozorni pa s Tori Amos in Carol Lipnik, je letos v samozaložbi izdala kar v živo posnet album Ordeal.
Ordeal ali, če Kathleen še enkrat citiram, »ta umazana grind opera«, je njen šesti album. Obenem je to prvo delo, kjer je prispevek gostujočih glasbenikov uravnotežen z njenim. Ker bobnar in pevec Paul Kressman in basist Laschen Orendorff alias Weasel s Kathleen improvizirata tudi v zasedbi O Death Here Is Thy Prophet, je morda bolj strukturirana godba na albumu Ordeal ustrezno dopolnilo bendu, ki ga je zaenkrat mogoče slišati samo v živo, saj ni zabeležil še nobenih posnetkov. Na prejšnjih izdajah so poigravanje z glasom, ploskanjem, jeznimi udarci z nogo in občasnim razbijanjem steklenic v majavem ritmu vse bolj zadetega lumpenproletariata poleg nepredvidljivih prstov Kathleen Yearwood na akustični kitari ustvarili dovolj bučen hrup, da električna ojačitev niti ni potrebna.
Gostujoči glasbeniki so svoja trobila, godala in glasove na albumih Book of Hate iz leta 1994 in Little Misery Birds iz 1997 skromno, a spretno vtkali v omenjeno silovitost Kathleen Yearwood, ki je v glasbi in besedi, to naj poudarim, besna, zoprna, rezka in neposlušljiva z razlogom. Kdor v Kanadi in ZDA iz svoje pravične in demokratične bele trdnjave pogleda k rdečim sosedom v rezervat, temu je pač jasno, da država tudi po petstotih letih genocid še vedno izvaja – le da za revščino, neizobraženost in menda že pregovorno zapitost in kriminalnost večine od prvotnih ameriških ljudstev zdaj nihče ni kriv. A bolj kot na državo je Kathleen Yearwood v komadu By Any Other Name in drugih jezna na vse, ki se pustijo utišati in spijo v dobri veri, da bo nekoč vendarle bolje. Upanje kot drugo ime za samomor.
Ko že govorim o splošno znanih rečeh – tudi eksperimentalna in improvizirana glasba prepogosto domuje v belih, elitnih, visoko intelektualiziranih in bogato podprtih trdnjavah. Zato se redko zgodi, da tja pokuka ali njene meje enostavno ignorira kak ljudski samouk, recimo neka Kathleen Yearwood. Ni presenetljivo, da se je v veliki meri oprla na tradicijo, ki ji je politično mnogo bliže – tradicijo poulične kitarske protestne pesmi, ki se ji je poklonila na albumu priredb Dog Logic iz leta 2000, izdanem pri kalifornijski založbi Subterranian, kjer je, mimogrede, izšla tudi prva mala plošča Dead Kennedys. Na albumu Ordeal je Kathleen priredila, ali bolje rečeno, povsem izpridila pesem Dress Rehearsal Rag Leonarda Cohena, ki ga, poleg Steven Jesse Bernsteina, omenja kot enega svojih najljubših avtorjev. Tisti, ki jim je izvirna Cohenova izvedba neznana in se bolj spoznajo na death metal, bodo z lahkoto zaključili, da gre za akustično predelavo Deicide! Tudi komad Totality, kjer sopran Kathleen Yearwood zamenja brutalno hripav bobnarjev glas, bi prej pripisala kakemu grdemu in hrupnemu grind bendu.
A kot rečeno – album Ordeal kljub raznolikosti naštetih možnih referenc ni eklektična lepljenka metala, grinda, nojza, improvizacije, folka in še česa. Gotovo je to od vseh doslej izdanih albumov Kathleen Yearwood najmanj eksperimentalno delo, ki tudi v 20-minutnem jamu Job Curses the Day of His Birth ne stavi na monotono menjavo med strogo ritmično in melodično strukturo in tako imenovanim neredom. Izjema je samo zaključna A Living Dog Is Better Than A Dead Lion, ki kljub izvirnemu vokalnemu uvodu in koncu, ki iz miline prehajata v razpadajočo grozo, izzveni nekoliko medlo, brez zaključka. A morda je to le zahteva mojega ušesa, ki bi se hotelo oprijeti še tako neznatne iluzije o zaokroženem in lepo zakrpanem svetu. Album Ordeal pa z užitkom para prav tiste preperele šive.
Sledijo pesmi:
By Any Other Name
Sublimaze
Dress Rehearsal Rag
Totality
Job Curses the Day of His Birth
A Living Dog Is Better Than A Dead Lion
Tolpo bumov je sešila Tea Hvala.
Komentarji
komentiraj >>