O visokem šolstvu kot o poligonu za predvolilne boje se je razpisal Luka H.
Morja in počitnic je za večino študentske populacije konec. Začenja se študijska in pa tudi volilna jesen, ki že kaže prve zobe. Sicer naj bi veljalo, da se študentke in študenti za politiko kaj prida ne zanimamo, a smo seveda še kako zanimiva ciljna skupina političnih strank. Še posebej pred volitvami, ko se praktično vse stranke trudijo povedati, kako Slovenija stoji na mladih in kako je prihodnost naše čudovite deželice ah in sploh odvisna od brstečih deklet in klenih fantov.
Predvolilno obdobje je tudi čas, ko je mogoče opozoriti na konkretne probleme in iskati svoj prav in zavezništvo pri odstotkov lačnih politikih, ki so v predvolilni ihti veliko bolj dojemljivi za težave »malih« ljudi. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, takorekoč sindikat nas malih ljudi - študentov, je v nastopih nekaterih posameznikov in političnih strank zaznala nevarne tone, ki vsaj med vrsticami napovedujejo liberalizacijo slovenskega šolstva. To naj bi pomenilo med drugim tudi nevarnost uvedbe šolnin, česar si seveda ne želimo!
ŠOU je tako konec avgusta izdal sporočilo za javnost, v katerem je ostro obsodil mnenje, da bi bilo potrebno slovensko visoko šolstvo liberalizirati, kar naj bi bilo v nasprotju z namenom približevanja evropskemu visokošolskemu prostoru. Letos je sicer bil sprejet Zakon o visokem šolstvu, ki seveda upošteva načela bolonjskega procesa, vendar naj bi že zdaj bilo zaznati zaostanek in neorganiziranost v reformiranju. ŠOU meni, da država zaostaja pri ustanavljanju in organiziranju potrebnih organov, ki bi skrbeli za nemoteno izvajanje bolonjskih smernic. Slovenija za financiranje visokega šolstva še vedno namenja samo 1,2 odstotka bruto družbenega proizvoda, čeprav Nacionalni program za visoko šolstvo obljublja 1,4 odstotka BDP.
Osnovna bojazen je, da naj bi se Slovenija odmikala od Evropskega modela visokega šolstva, ki ureja financiranje predvsem iz proračuna, poleg tega pa tudi ne diskriminira študentov ali jih obravnava kot blago.
Na drugi strani je liberalistični pristop, kjer se visoko šolstvo v največji meri financira iz šolnin, donacij, raziskav, univerzitetnih podjetij, patentov in licenc. Enostavno povedano, gre za tipični kapitalistični sistem, v katerem je tudi študent tržno blago. Zanj oziroma za njegov denar, ki ga mora plačevati v obliki šolnine, se potegujejo univerze, med katerimi predvsem v anglosaksonskih in nekaterih azijskih državah prihaja do hudih bojev za pridobitev študentov-kupcev. Seveda na sceno stopita marketing in kupna moč. Mladi ljudje tako med univerzami izbirajo na podoben način kot med supermarketi ali avtomobili. Vsak si pač ne more privoščiti mercedeza, četudi je še tako nadarjen in odličen voznik. To z vidika kakovosti zagotovo ni dobro, saj lahko kaj hitro edino merilo za vstop na najboljšo univerzo postane premožnost.
Univerze se v takšnem sistemu poslužujejo tudi manipulacij, saj morajo biti njihovi programi prikazani čimbolj atraktivno in zanimivo, v resnici pa so lahko kakovostno sporni, saj je prvi in večkrat edini cilj univerz zgolj dobiček. To lahko dolgoročno vodi v pomanjkanje dobrih znanstvenih kadrov, posledično pa lahko nazaduje tudi celotna družba, saj življenjski tempo diktira ekonomija, menijo na ŠOU v Ljubljana.
Minister za študijsko problematiko Stanko Fatur je zapisal, da študentska organizacija ostro nasprotuje liberalizaciji visokega šolstva, saj gre za načelo ohranitve tržno privlačnejših programov, ki bolj cenijo vrednost denarja in uspeha za vsako ceno. Rešitev za slovensko visoko šolstvo vidijo v večjem in preglednejšem financiranju, nikakor pa ne v obravnavanju študenta kot tržnega blaga.
Takšnih, ki se ne bi strinjali s predstavljenimi pomisleki, gotovo ni veliko. Bolj pronicljiv opazovalec študentsko-politične scene pa bi kaj hitro razkrinkal, kdo so posamezniki in politične stranke, na katerih nastope se je odzval ŠOU. Debate o potrebni liberalizaciji visokega šolstva so potekale na razvpitih Zborih za republiko, deklarativno pa se za liberalizacijo visokega šolstva zavzemajo v Slovenski demokratski stranki. Tako na njihovi spletni strani najdemo poročilo z zbora njihovega strokovnega sveta o reformi visokega šolstva, kjer recimo dr. Mičo Mrkaić kot rešitev predlaga liberalizacijo šolstva, povečevanje konkurence med univerzami in med univerzitetnimi učitelji, odpravo centraliziranega načrtovanja in selektivno uvedbo šolnin.
Seveda lahko potemtakem odziv ŠOU jemljemo tudi z rahlim političnim ozadjem in kot neposreden odgovor šolskim vizijam opozicije. Funkcionarji ŠOU po večini vsaj uradno niso politično opredeljeni. Sprejeli so celo določilo o nestrankarstvu, po katerem so lahko šouvovci sicer člani strank, ne smejo pa biti člani njihovih organov. Jasno pa je, da je v praksi marsikdo aktiven v političnih podmladkih nekaterih strank. Podpisani pod izjavo ŠOU je minister za študijsko problematiko Stanko Fatur, ki naj bi bil blizu Združeni listi oziroma Mlademu forumu.
Kakorkoli že, volilna jesen je očitno zanimiva tudi kar se tiče študentske problematike, kar v bistvu niti ni slabo, upati je le, da bo to pleteničenje v prihodnosti prineslo tudi kaj praktičnih rezultatov in koristi.
Problem liberalizacije slovenskega visokega šolstva kot poligona za predvolilne igre malih in velikih politikov je komentiral Luka H. Z rdečo zastavico je mahala Lucija G.
Komentarji
komentiraj >>