Sobota, 11. 9. 2004
dani
Potem, ko se je virtualna žanrska oznaka indietronika v prvih letih tega desetletja že 'zasidrala' v vse mogoče pore sodobne glasbene ponudbe ter osredotočala svojo pozornost predvsem na britansko in nemško grudo, si je začel glasbeni tisk ob njeni 'drugačnosti' izmišljevati vrsto novih skovank ... (več) ...
... Mešanica, ki je v svojem osrčju navdahnjeno združevala akustiko z digitalnim, melanholijo z atmosferiko, vizualnost z učinkom potujevanja ter barviti eksperiment s pravovernim pop podtonom, je že v samim začetkih dokazala, da sam izraz indietronika ni bil najbolj posrečeno izbran, a bržkone precej bolj primeren kot pa tisto, kar se dandanes 'razpleta' po glavah piscev. Ob izdajah založb kot sta Morr Music in City Centre Offices, ki sta tudi najbolj zaslužni za razcvet indietronične estetike, namreč vse večkrat lahko zasledim tudi besedne zveze kot sta folktronika in glitch-folk, ki pa že v svojem bistvu povsem izgubita kakršnokoli veljavo in pomen. Ok. Vem, da za pogovor in izmenjavo misli vedno znova potrebujemo nekaj oprijemljivega in konkretnega, a kar je preveč je pa preveč. V tem trenutku bi se namreč raje vrnila nazaj v 'nemo' stanje in preprosto le užival v lepotah in estetskih prvinah, ki jih prinaša glasba, ki je pred nami. Podobno bi si lahko mislil tudi ob plošči Tangled Wool, saj njena neobremenjenost, prvinskost, zasanjanost in očitna navezanost na ljubezensko izpoved res ne potrebuje dodatnih pojasnil – s svojimi nežnimi dotiki in sporočilnostjo namreč že sama zase pove več kot preveč. Producent in glasbenik John Twells, ki se skriva za imenom Xela, se namreč tega še kako dobro zaveda, saj nima nobenega namena slediti najnovejšim trendom, v iskanju naslednje revolucije buriti svoje možgane do onemoglosti, kaj šele, da bi se skril za kakršnokoli ideologijo, oz. akademsko podlago. Daleč od tega, saj samo glasbo dobesedno 'prizemlji', podredi najbolj odkritim in prvinskim človeškim čustvom ter v žaru prizna, da se vsebina plošče Tangled Wool osredotoča le na njegovo srečno, romantično razmerje, ki ga veže z njegovo življenjsko sopotnico. Ok. Vem, da boste takoj zavili z očmi in pomislili še na en klišejski odvod. A brez bojazni – če mu boste dali priložnost, lahko v nocojšnjem zvočnem poletu najdete tudi delček samih sebe. Sploh, če ste krhka, občutljiva duša, ki se ne ustraši introvertiranosti ter dejanjem pripiše večji pomen kot pa vsaki izrečeni besedi.
Ob poslušanju plošče Tangled Wool, ki se v svoji izvedbi in produkcijski dovršenosti ponaša z zrelostjo in premišljeno sestavo, je več kot očitno, da John Twells – kljub svoji mladosti - še zdaleč ni začetnik in 'zeleno' obarvan artist britanske elektro-akustične srenje. Res da se mestece Wolverhampton od koder prihaja ne more pohvaliti z blestečo in preudarno glasbeno sceno, saj le redko izpostavi kakšno sveže in zagnano ime, a zaradi odmaknjenosti in intime ponuja dovolj prostora za nepretenciozen posameznikov razvoj. John Twells je namreč v zadnjih letih že dodobra napolnil svoj biografski pedigre, saj se lahko poleg vrste remiksov in kompilacijski zarezov pohvali tudi z vodenjem lastne založbe, dvema odmevnima solo ploščama pod imenom Xela, do ušesja širše javnosti pa se je prebil prav pred dobrim letom, ko je še neodkrito toplino IDM-a razgalil s projektom Yasume, ki ga snuje skupaj z ameriškim producentom Gabrielom Morleyem. In prav omenjeno sodelovanje je imelo še kako močan vpliv tudi na razvoj Twellsovega psevdonima Xela, saj ga je Morley dokončno poučil o vseh trikih in možnostih, ki jih ponuja sodobna tehnologija, dokončno pa je potrdil njegovo zaljubljenost v vizualno kvaliteto same glasbe ter ustvarjanje soundtrackov za nikoli posneti film, saj sta projekt Yasume več kot očitno posvetila vplivi Davida Lyncha in kultni seriji Twin Peaks.
A letošnji, dokončni prehod pod okrilje velecenjene berlinske založbe City Centre Offices, se je moral – tako ali drugače – odraziti tudi v produkcijskem ustroju nadimka Xela, saj elektronski pol bržkone le nima več take prevlade kot nekoč. Če je s prvence Frosty Mornings And Summer Nights še vedno jadral po nalezljivih, ambientalnih in v digitalno pomočenih soničnih izlivih, pa nov album Tangled Wool precej več stavi na živi ozvočenje. Ok. Razdrobljena ritmika je resda še vedno podrejena računalniku, a njena prisotnost le ni v središču zanimanja. Twells namreč komade gradi predvsem na toplih, melanholičnih in organskih kitarskih melodijah, zamaknjenih in razbohotenih harmonijah, ki jih pletejo analogne klaviaturu ter subtilnih basovskih nanosih. S tem se vrača k svojim pravim koreninam, saj se je že v otroštvu navezal na kitaro in klavir, danes pa mu ponujata novo odskočno desko, ki ima močan okus za ustvarjanje razpoloženja, kompleksnejših aranžmajev in modernih ljubezenskih pesmi, ki se odrekajo vokalu. Nenazadnje pa je John Twells dokazal, da lahko spiše tudi glasbo, ki kar žari od dopadljivosti, lahkotne konzumacije, odprtosti in kaj hitro sede v naše uho. Dosega namreč prav tiste učinke in rezultate, ki so jih v svojih najboljših trenutkih sposobni ustvariti njegovi somišljeniki Christian Kleine, Jonas Munk alias Manual in dvojec Isan.
Komentarji
komentiraj >>