Četrtek, 16. 9. 2004
rokj
Nocojšnja plošča Kaloz kot tudi sodobni Akosh, ki smo ga slišali pred časom v Mariboru, se od hedonistične naravnanosti svojih godb vse bolj usmerja v čisto energijo glasbenega ustvarjanja, ko všečnost nikakor ni več ključna vrednota. Saj pri njem nikoli ni bila, pa vendar je bilo v dolgih, repetitivnih ter malo spremenljivih obrazcih najti izdatno simpatijo z všečnostjo. Kaloz se mi zdi od vseh znanih Akoshevih cedejk najbolj ostra, najmanj obče pristopna ... (v celoti ...)
Tolpa bumov četrtek, 16. 9. 2004
19:00 – 19:50
Akosh Szeleveny Uniy – KALOZ 1 (samozaložba, 2002)
*Akoszu Szelevenyu sledimo na RŠ-u že od njegovega preboja med najzanimivejše evropske saksofoniste, to je od druge polovice 90-ih dalje. Ta se je začel precej sramežljivo že v sredini 80-ih, ko je izza železne zavese pobegnil v širni svet pariškega glasbenega življenja. Prvotna snovanja z etabliranimi Parižani, sedaj že umrlim Steveom Lacyjem in Steveom Pottsom, so mu pomagala pri organizaciji lastne skupine – Akosh S. Unit v letu 1991. Dve zgodnji plošči – Pannonia iz '92 in Asile iz '94 sta skoraj nedosegljivi, sodelovanje s francosko novovalovsko, med mladimi razvpito skupino Noir Desir in njihovim pevcem Bernardom Cantatom, ki sedaj sedi nekje v zaporu ob Baltiku zaradi umora, pa ga je usidralo tudi v vseevropska glasbena obzorja. V ta čas segajo njegov dvojček plošč Omeko in Imafa ter malo kasneje pri nas predstavljena, a prav tako v letu 1998 in z isto zasedbo posneta cedejka Eletter. In v ta čas sega vajino prvo srečanje z njegovo glasbo na Drugi godbi leta 2000. Kasneje se je še enkrat pojavil med nami, in sicer pred kakšnim letom v mariborskem klubu Satchmo, ko je z mešano francosko-madžarsko zasedbo ponudil malo drugačno godbo, kot smo je bili vajeni iz njegovega obdobja sodelovanja z Noir desir. In poskus slednje, bolj sodobne različice Akoshevega snovanja vama ponujam v posluh nocoj, ko bosta poslušala cedejko Kaloz, ki je bila v samozaložbi ter omejeni nakladi izdana leta 2002. Posneta je z mešano francosko-madžarsko zasedbo, ki pa se od prvotne Unit razlikuje, kar se pozna tudi v sami Akoshevi glasbi.
Za Akoshevo glasbo, pa naj bo iz njegovega zgodnjega ali zdajšnjega obdobja, velja, da integrira vsaj dva glasbena svetova, rodnega panonskega in priseljenega francoskega, in je oplemenitena z izkušnjami radikalnega jazza Ornettovske in Aylerjevske manire ter punk-rockovskimi elementi, le da so slednji v izključno akustični embalaži. Panonske elemente lahko najdemo v teksturi njegovih skladb, ki so dolge, razpotegnjene, skoraj minimalističnih obrazcev z minimalnimi alteracijami osnovne podstati skladbe, kot je dolga, monotona in z razpotegnjenimi grički posejana Panonska nižina, ki v veliki večini razvnema Madžarsko. Madžarski so tudi folk elementi, ki jih Szelevenyi sipa med nas s panonskimi frulami, pojočimi fučkami na vodo, tarogatom, elementi, ki smo jih vajeni iz glasbe Muszikasz in nekaterih drugih madžarskih jazzerjev, ki so prestopili meje ortodoksnega jazza. Francoska pa so, v nasprotju, izkustva sodobnega jazza, ki jih poznamo od Sclavisa, Portala, Pifarelya in drugih – elementi, ki bi jih bilo po definicijah težko imenovati francoski, a so od drugih ne-francoskih izvajalcev tako drugačni, da si lahko mirno privoščimo poenostavitev in jih imenujemo tipično francoski jazz. Slednji so opazni bolj v njegovih solih in saksofonskih opletanjih nad osnovnimi temami, ki jih vlečejo preostali člani zasedbe. Skladbe so dolge, pogosto večstavčne, zato je zgradba skladb mnogo bolj zapletena, kot so obrazci tipa ABAA, ki jih poznamo iz klasičnega jazza. Klasičnega jazza je v Akoshu res malo, a vendar – njegova godba kljub vsemu vsebuje najpomembnejši element jazza, ki se ni spremenil v nobenem obdobju zdaj že več kot sto let starega jazza: dražest, da te vsak trenutek godbe ponese v nepričakovana prostorja, kjer domuje hedonizem in slušna naslada.
Vendar pa se nocojšnja Kaloz kot tudi sodobni Akosh, ki smo ga slišali pred časom v Mariboru, od hedonistične naravnanosti svojih godb vse bolj usmerja v čisto energijo glasbenega ustvarjanja, ko všečnost nikakor ni več ključna vrednota. Saj pri njem nikoli ni bila, pa vendar je bilo v dolgih, repetitivnih ter malo spremenljivih obrazcih najti izdatno simpatijo z všečnostjo. Kaloz se mi zdi od vseh znanih Akoshevih cedejk najbolj ostra, najmanj obče pristopna. Zaključna skladba, ki je za razliko od preostalih šestih skladb, ki so posnete v Franciji, posneta na madžarskem festivalu, se starim Akoshevim stvaritvam še najbolj približa, sicer pa je to drugačen Akosh. Delno botruje temu tudi zasedba, ko k Akoshevemu tenorju, sopranu, bas klarinetu ter tarogatu pristopi še Andras Vigh z lajno, pa Francoza Quentin Rollet z altom ter Christian Brazier z basom, bobna pa Akoshev madžarski kolega Gildas Etevenard.
Ker so pojoči panonski vetrovi, ki jih Akosh razpihuje po naših glasbenih spominih od 90-ih dalje, še kako živi, bo nocojšnji Kaloz zanimiva uvertura v njegov sobotni koncert na jazzovskem abonmaju. Ta bo sicer s povsem drugačno zasedbo in v funkciji sogovornika igralcem Josefa Nadja v predstavi »Raj«, tako da na podlagi nocojšnje Tolpe ne pričakujta sobotnega koncerta. Ta Tolpa naj bo le eden od dokazov Akosheve raznovrstnosti in mnogobitnosti. In tudi ta postaja vse bolj njegova kvaliteta, zaradi katere vedri na evropskih jazzovskih in parajazzovskih obzorjih že več kot dve desetletji.
Rok Jurič
Komentarji
komentiraj >>