Ko dandanes razmišljam koliko neverjetne, originalne in napredne godbe je v vseh teh letih ostalo prikrite mojim ušesnim kanalom, se moram preprosto sprijazniti z dejstvom, da ob hiperprodukciji vse kar bi hotel imeti in slišati, pač trenutno ni na dosegu moje roke. Živel bi v utopiji, če bi mislil drugače, saj sem še sorazmerno mlad, časa nimam ravno na pretek, iz dneva v dan podpiram tezo vsežiljenjskega učenja, nenazadnje pa izjemno rad kakšno od presenečenj prepustim času, ki šele prihaja...(več)...
...Že danes se vsak dan – če malce karikiram – rodi na stotine novih bendov, kaj šele, da bi lahko použil vse bisere, ki so že dolgo pod rušo, a še vedno burijo duhove. Zgodovinski spomin in odkrivanje polpretekle zapuščine popularne godbe sta torej ob tolikšnji potrošnji že kar absolutna nuja, obskurnih imen, ki so v obdobju svojega življenja delovala in ustvarjala godbo, ki je bila pred svojim časom, pa bržkone nikoli ne bo zmanjkalo. In zato sem še kako hvaležen svojemu dobremu prijatelju, ki se je pred časom znašel na ulicah New Yorka ter od velecenjenega DJ Oliva dobil prav posebno 'darilo'. Brez njegove pomoči tokrat razširjenih obzorij najbrže ne bi pisal jaz, vprašanje pa je kdo bi se jih sploh lotil. DJ Olive mu je namreč v roke potisnil 'spečenko' nekega Bruca Haacka ter jo pospremil z besedami, da mora prisluhniti enemu od najbolj originalnih in nenavadnih ameriških skladateljev, ki je dolgo časa ostal povsem spregledan in zapostavljen. In moram priznati, da povsem nezasluženo. Govora je bilo namreč o ploščku Listen Compute Rock Home, ki jo je Bruce Haack ustvaril za svojo neverjetno serijo poučevanja otrok, kaj hitro pa sem spoznal, da me je njegova samosvoja drža, infantilna primarnost, razpetost med popularno glasbeno formo in elektronskim eksperimentom ter poetična arhaičnost, povsem prevzela. Ob raziskovanju njegove biografije sem namreč dojel, da se pred menoj nahaja še kako provokativen in brezčasen revolucionar, skladatelj, mislec, poet, vsestranski glasbenik, izumitelj, samouki izdelovalec posebnih analognih inštrumentov ter prerok, ki je v obdobju med 60-imi in 80-imi leti prejšnjega stoletja preživljal težke muke v boju z glasbeno industijo, podzavestno še kako vplival na razvoj sodobne popularne godbe, med njegove najbolj zagrete oboževalce pa lahko uvrstim celo taka imena kot so Beck, Money Mark, Luke Vibert, Add N To X, Tipsy, Mouse On Mars, Stereolab, Cornelius in še vrsto drugih. Zatorej vas pozivam, da našpičite ušesa in se prepustite ustvarjalcu, ki je v svoji bogati karieri kreiral kar se da neobičajno in ekspresivno godbo, ki se je naslanjala predvsem na izrabo doma izdelanih analognih sintetizatiorjev, v svojem ustroju pa skrivala ljubezen tako do klasike, countryja, avant-popa, psihadeličnega rocka, elektronike kot do nadvse nadrealistične in idealistične lirike. Prepustili se bomo namreč spopadu med nebesi in peklom, ki predstavlja osrednjo temo ene njegovih najbolj razvpitih, halucinogenih in zatripanih plošč, saj vas tokrat na meniju čaka album The Electric Lucifer, ki ga je v letu 1970 izdal za 'velikanko' Columbia.
Dejstvo, da se je Bruce Haack rodil in odraščal 'bogu za hrbtom', je najbrže precej pripomoglo k njegovemu osebnostnemu razvoju in razmišljanju ter v veliki meri vplivalo na njegovo pretirano občutjivo, introvertirano in osamljeno naravo. Rodil se je namreč v 30-ih letih prejšnjega stoletja v malem rudarskem mestecu v zvezni državi Alberta v Kanadi - v povsem osamelem okolju, obdanem z naravo, ki precej spominja na ambient iz filma Deliverance, brez pravih prometnih povezav in dogajanja, edini stvar, ki bi jo lahko vrstili med 'dogodke' pa je predstavlja prihod tovornega vlaka, ki je enkrat na teden odvažal premog v 'razviti' svet. In že v ranem otroštvu se je navduševal nad klavirjem, saj ga je začel igrati že pri štirih letih, pri 12-ih pa celo lokalcem ponujal klavirske lekcije. V dotičnem okolju je imel namreč več kot preveč časa, da je razvijal svoje glasbene sposobnosti, udejstvovanje v lokalnih country in folk skupinah, s katerimi je nastopal predvsem po lokalnih veselicah, pa je kasneje prelil tudi na svojo serijo t.i. 'glasbe za poučevanje otroko', saj lahko tudi v njegovih avtorskih delih začutimo občuten, a predelan vpliv tovrstnega zvočnega izraza. A ker je hotel kaj hitro použiti tudi formatno glasbeno izobrazbo, saj ga je samoučen pristop privedel le do določenega razvojnega nivoja, se je vpisal na univerzo, kjer pa so ga zaradi tega, ker ni znal brati not, kaj hitro preusmerili na študij psihologije, ki jo je tudi doštudiral, sam vpliv te znastvene panoge pa se je kasneje v njegovih pesmih izrazil predvsem v dejstvu, da je redno proučeval vpliv godbe na govorico telesa ter načine, na katere otroci dojemajo in sprejemajo informacije. A kmalu se je izkazalo, da se bo moral, če bo hotel svojo kariero razvijati naprej, premakniti v kakšno od svetovnih metropol – in to se je tudi zgodilo. Pristal je namreč v New Yorku, kar pa je bil najbrže za Bruca Haacka precejšen kulturni šok, saj za občutljivo in zaprto dušo najbrže ni najlažje, če ruralno okolje nadomesti z informacijsko preobremenjenim miljejem, ki nikoli ne zaspi. Bruce Haack namreč nikoli ni imel namena uspeti, a vedno znova ga je sla po odkrivanju novega 'gnala' naprej v neznano. Tu je namreč svoj talent razvil do popolnosti, saj je njegova biografija pestra kar se le da. Naj izpostavim nekaj primerov. Med drugim je vodil radijsko oddajo, delal muziko za balet, ples, teater, pop produkijo, Broadwayske predstave, njegove kompozicije so izvajali celo v slovitem Carnagie Hallu, svoje komade je prepušča celo raznim reklamnim oglasom – tako v sferah zavarovalništva kot avtomobilske industrije -, nenazadnje pa je na televiziji v raznih oddajah predstavljal delovanje različnih inštrumentov – še posebej sintetizatorjev zvoka. 60-ta so bila namreč čas, ko se je javnost vsebolj začela zanimati tudi za elektronsko godbo in nove, revolucionarne inštrumente, s tem pa omogočila tudi večjo razvpitost samega Bruca Haacka, ki je – kot samosvoj izumitelj – redno sestaljal svoje inštrumente iz raznoraznih pokvarjenih delov, ki jih je za male denarce našel na raznih newyorških odpadih – pa naj so bili to kitarski ojačavelci, radijski sprejemniki ali pač kuhinjski pripomočki. In med njegovimi iznajdbami lahko omenim vsaj npr. t.i. 'dermatron'. Torej elektronsko napravo – podobna thereminu -, ki je omogočala, da človeško telo – z dotikanjem kože - postane glasbeni inštrument. Plošča The Electric Lucifer, ki jo poslušamo tokrat, pa se naslanja predvsem na izrabo zvočnosti sintesizerja, ki je bil njegovo primarno 'orožje, ljubezen do tega inštrumenta pa je poglobil predvsem preko prijateljevanja in sodelovanja z legendarnim skladateljem, izumiteljem in pionirjem elektronske godbe Raymondom Scottom, ki je med drugi močno vplival tudi na kultnega Roberta Mooga, ki najbrže brez njegovega mentorstva in pomoči nikoli ne bi iznašel tistega po čemer je najbolj znan – torej, moogovega sintesizerja. Raymond Scott je namreč Brucu Haacku podaril eno svojih najbolj razvpitih iznajdb t.i.Clavivox – torej, sintesizer, ki je imel to sposobnost, da je lahko prispeval celotno paleto elektronskih zvokov, ki so lahko poustvarili katerikoli inštrument.
S ploščo The Electric Lucifer pa je razkril še eno svojo ljubezen. Konec 60-ih, ko je album tudi posnel, spisal, skreiral in sproduciral, se je namreč začel navduševati tudi nad psihadeličnim rockom, ki je bil v tem času v polnem razmahu. Z dotični albumom je namreč prvič začel raziskovati tudi to glasbeno formo, ki se je povsem prilegla njegovemu samosvojemu stilu. Gre namreč za konceptualni album, ki se na naslanja le metafiziko, abstrakcijo in nadrealizem, ampak v svojem osrčju skriva tudi očitno socialno-družbeno-politično kritiko časa, ki Brucu Haacku ni bil najbolj naklonjen, saj je prav v tem obdobju postalo več kot očitno, da išče izhod iz potrošniške industrije za katero je menil, da izkorišča njegov talent, poleg tega pa je zelo težko prenašal breme dejstva, da mora delati glasbo tudi za preživetje. Zato ne preseneča, da je začel na veliko eksperimentirati z drogo in alkoholom, kar se je v letu 1988 rezultiralo v njegovi smrti, saj njegovo srce ni zdržalo vseh teh naporov. Album je namreč osnoval na konceptu vojne med nebesi in peklom, v primežu katerega se je znašel tudi naš planet. Kar bi lahko razumeli kot metaforo za samo vlogo in položaj v katerem se je sam Bruce Haack v tem času tudi znašel. A to je le en obraz Bruca Haacka, saj moram poleg psihadelične, halucinogene, zatripane in temačne verzije njegove persone, omeniti tudi tisto o čemer sem malce že govoril. Bruce Haack je namreč precej bolj znan po svojih ploščah, ki jih je ustvarjal za izobraževanje otrok – oz. če sem bolj natančen, za poučevanje petja in plesa. Skupaj s priznano newyorško učiteljico Esther Nelson, ki je na omenjeno temo izdala več kot 11 knjig, poučevala otroke več kot 25 let in pomagala otrokom pri razvoju njihove kreativnosti, je namreč izdal vrsto zanimivih plošč, ki so združevale mnoge žarske okvire in pripovedništvo. V 60-ih sta namreč osnovala založbo Dimension 5, ki se je specalizirala prav na izdaje tovrstne tematike, v precejšnji anonimi pa deluje še dandanes, saj poskuša ohraniti spomin na genij Bruca Haacka. Človeka, ki je že v 60-ih govoril o tem, da bodo nekoč ljudje ustvarjali in delili glasbo elektronsko – brez vmešavanja in posredništva glasbenih založb. In s tem je še kako preroško napovedal čas, ki prihaja, saj se – upam, da – temu cilju nekoč tudi povsem približamo. Omeniti pa moram še to, da je letos na filmska platna prispel tudi dokumentarec Bruce Haack – The King Of Techno, ki se dotika prav njegovega življenja in ustvarjanja. Ustvaril ga je namreč mladi režiser Philip Anagnos, ki pa trenutno že pripravlja scenarij za celovečerni film o Brucu Haacku, saj je mnenja, da je forma dokumentarca vseeno nekoliko omejena, saj lahko zgodbo ponese le do določene točke.
Komentarji
komentiraj >> Re: BRUCE HAACK - The Electric Lucifer (Columbia, 1970)
Pero-Fotar [02/09/2007]
Ja pa še to, ko sem prvič slišal komad "School For Robots" od Bruce Haacka, ki ga je spustil DJ Vučko na partiju na Metelkovi, sploh nisem mogel več plesati, tolk sem se začel smejat (v pozitivnem smislu seveda). O, kar na stol sem se mogu usest in se odrežat do konca. In to je še en dokaz, da je njegova muzika res zadane tja kamor je treba :)
Pero-Fotar
odgovori >>
Re: BRUCE HAACK - The Electric Lucifer (Columbia, 1970)
Pero-Fotar [02/09/2007]
Ja itak Bruce Haack je zakon. Patron istega kalibra kot Raymond Scott.
When you hear this sound, move your left arm,.....TRRRRRRNJJ!!!
Pero-Fotar
odgovori >>